NA EKS
Marjan ali Dejan, to je zdaj vprašanje
Odpri galerijo
Marjan Šarec FOTO: Leon Vidic/Delo
Za tiste s slabimi živci prihodnjih 92 dni ne bo ravno sproščenih. Že zdaj lahko napovem, da bomo do 10. junija, ko bodo državljani na volitvah politikom izročili zdravstveni karton, videli kar nekaj političnih infarktov preveč ambicioznih skakalcev čez parlamentarni prag.
Ta hip se zdi scena politično razdrobljena. Vrsta novih političnih iniciativ, predvsem na desnici, zagotavlja eno od najbolj zanimivih tekem v kratki zgodovini modernega slovenskega parlamentarizma.
A ta zgodovina, predvsem od leta 2000 naprej, nas tudi uči, da je v končnici tekme vedno prišlo do koncentracije glasov na levi in desni ter polarizacije med obema političnima blokoma. Ni videti, da bi bilo letos kaj drugače, čeprav razdrobljenost parlamenta, v katerem bi sedelo več kot zdajšnjih sedem strank, ni povsem izključena.
Večina volivcev bo v prihodnjih 92 dnevih razmišljala predvsem o tem, koga bi radi videli na čelu vlade. Drugi bodo tehtali, katera od manjših strank lahko preskoči štiriodstotni parlamentarni prag, da njihovi glasovi ne bodo izgubljeni.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da imamo tri mandatarske kandidate. Na desni je to Janez Janša, čeprav o mandatarstvu fantazira tudi Matej Tonin. Lepo je biti ambiciozen, a številke v raziskavah ne govorijo v prid Toninovi tezi, da je mogoča samo koalicija SDS, NSi in Liste Marjana Šarca, v kateri se Janša in Šarec domnevno ne bi mogla dogovoriti o mandatarstvu.
Poleg tega je Šarec že dejal, da bi bil raje v koaliciji s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom kot pa z Janezom Janšo. Glede na to, da imata stranki Šarca in Židana v anketah skupaj okrog 40 odstotkov glasov opredeljenih volivcev in da bi verjetno brez kakšnih večjih težav v levosredinsko vlado povabila Karla Erjavca in/ali Mira Cerarja, se zdi fantaziranje Tonina brca v temo.
Bolj kot na mandatarstvo bi se moral ambiciozni vodja krščanskih demokratov koncentrirati na to, da bo čez 92 dni res dosegel napovedanih deset odstotkov glasov. V nasprotnem primeru bo namreč zelo blizu političnemu infarktu, ki ga zna pospešiti morebitno upiranje lastni napovedi, da se bo umaknil z vrha NSi, če takšnega rezultata ne bo dosegel.
Da bi se lažje približal desetim odstotkom, se zdi, da bi moral Tonin več pozornosti posvetiti tihi strankarski diplomaciji in manj bombastičnim izjavam v medijih. Ti so namreč poročali, da je Šarec zavrnil Toninovo povabilo na kavo, čeprav sta v Kamniku v lokalni koaliciji.
Šarec dobro razume, da lahko ob boju za mandatarstvo z Židanom na levici mimogrede poseže tudi v del Toninove volilne baze na desni sredini. Pri tem mu pomaga njegova podoba zdravorazumskega populista, ki zna voziti traktor in v nedeljo hodi k maši in ki je znal Toninovo mandatarsko sanjarjenje za POP TV razbiti takole: »Takšne izjave so plavanje kravla v domači banji. Treba bo iti na bazen, tam bo treba pokazati, kako dolg zamah ima kdo od nas. Volitve bodo povedale, kakšne koalicije so sploh možne.«
Židanu v borbi za prvo mesto z Janšo in Šarcem manjka prav to: učinkovito, spretno, neposredno in duhovito politično komuniciranje in nagovarjanje volilnega telesa. Glede na rezultate javnomnenjskih raziskav, ki kažejo na precejšnjo premoč leve sredine, je ta hip najpomembnejša bitka med Židanom in Šarcem.
Ob združevanju desnice, ki smo ga videli na javni tribuni pred dnevi v Celju, ko so po dolgem času skupaj sedeli Janša, Tonin, Zidanšek, Kangler in Primc, je pričakovati koncentracijo glasov tudi na levici zaradi povečevanja možnosti oblikovanja desne vlade. Levosredinski volivci bodo vse bolj razmišljali, kdo je v boju z Janšo bolj potenten.
Marjan ali Dejan, to je zdaj vprašanje.
Ta hip se zdi scena politično razdrobljena. Vrsta novih političnih iniciativ, predvsem na desnici, zagotavlja eno od najbolj zanimivih tekem v kratki zgodovini modernega slovenskega parlamentarizma.
A ta zgodovina, predvsem od leta 2000 naprej, nas tudi uči, da je v končnici tekme vedno prišlo do koncentracije glasov na levi in desni ter polarizacije med obema političnima blokoma. Ni videti, da bi bilo letos kaj drugače, čeprav razdrobljenost parlamenta, v katerem bi sedelo več kot zdajšnjih sedem strank, ni povsem izključena.
Večina volivcev bo v prihodnjih 92 dnevih razmišljala predvsem o tem, koga bi radi videli na čelu vlade. Drugi bodo tehtali, katera od manjših strank lahko preskoči štiriodstotni parlamentarni prag, da njihovi glasovi ne bodo izgubljeni.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da imamo tri mandatarske kandidate. Na desni je to Janez Janša, čeprav o mandatarstvu fantazira tudi Matej Tonin. Lepo je biti ambiciozen, a številke v raziskavah ne govorijo v prid Toninovi tezi, da je mogoča samo koalicija SDS, NSi in Liste Marjana Šarca, v kateri se Janša in Šarec domnevno ne bi mogla dogovoriti o mandatarstvu.
Poleg tega je Šarec že dejal, da bi bil raje v koaliciji s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom kot pa z Janezom Janšo. Glede na to, da imata stranki Šarca in Židana v anketah skupaj okrog 40 odstotkov glasov opredeljenih volivcev in da bi verjetno brez kakšnih večjih težav v levosredinsko vlado povabila Karla Erjavca in/ali Mira Cerarja, se zdi fantaziranje Tonina brca v temo.
Bolj kot na mandatarstvo bi se moral ambiciozni vodja krščanskih demokratov koncentrirati na to, da bo čez 92 dni res dosegel napovedanih deset odstotkov glasov. V nasprotnem primeru bo namreč zelo blizu političnemu infarktu, ki ga zna pospešiti morebitno upiranje lastni napovedi, da se bo umaknil z vrha NSi, če takšnega rezultata ne bo dosegel.
Da bi se lažje približal desetim odstotkom, se zdi, da bi moral Tonin več pozornosti posvetiti tihi strankarski diplomaciji in manj bombastičnim izjavam v medijih. Ti so namreč poročali, da je Šarec zavrnil Toninovo povabilo na kavo, čeprav sta v Kamniku v lokalni koaliciji.
Šarec dobro razume, da lahko ob boju za mandatarstvo z Židanom na levici mimogrede poseže tudi v del Toninove volilne baze na desni sredini. Pri tem mu pomaga njegova podoba zdravorazumskega populista, ki zna voziti traktor in v nedeljo hodi k maši in ki je znal Toninovo mandatarsko sanjarjenje za POP TV razbiti takole: »Takšne izjave so plavanje kravla v domači banji. Treba bo iti na bazen, tam bo treba pokazati, kako dolg zamah ima kdo od nas. Volitve bodo povedale, kakšne koalicije so sploh možne.«
Židanu v borbi za prvo mesto z Janšo in Šarcem manjka prav to: učinkovito, spretno, neposredno in duhovito politično komuniciranje in nagovarjanje volilnega telesa. Glede na rezultate javnomnenjskih raziskav, ki kažejo na precejšnjo premoč leve sredine, je ta hip najpomembnejša bitka med Židanom in Šarcem.
Ob združevanju desnice, ki smo ga videli na javni tribuni pred dnevi v Celju, ko so po dolgem času skupaj sedeli Janša, Tonin, Zidanšek, Kangler in Primc, je pričakovati koncentracijo glasov tudi na levici zaradi povečevanja možnosti oblikovanja desne vlade. Levosredinski volivci bodo vse bolj razmišljali, kdo je v boju z Janšo bolj potenten.
Marjan ali Dejan, to je zdaj vprašanje.
