Zvezdnika med supanjem spremljal beli morski pes

Danes je večinoma dokaj umirjen in premišljen. Mladostniško vihravost, ko je brez razmisleka in v popolni odsotnosti strahu preizkušal in raztezal svoje meje, je Orlando Bloom pustil daleč za sabo, zmoten občutek, da je nepremagljiv, je ostal v njegovih norih 20. letih.

»Motorje in avtomobile sem vozil, kot bi venomer bil na dirkalni stezi. Bilo je že smešno noro. Tega nisem počel, ker bi želel biti kul, ampak ker sem oboževal občutek, da živim na robu,« je priznal hollywoodski zvezdnik, ki je po strahoviti nesreči, v kateri bi lahko umrl in po kateri ni vedel, ali bo priklenjen na invalidski voziček, začel na življenje gledati skozi drugo lupo. »Življenja nisem znal ceniti, menil sem, da sem nepremagljiv. A ko se iz oči v oči srečaš s smrtjo, spoznaš svojo krhkost. Umiril sem se.«

Pisalo se je leto 1998. Tedaj komaj 22-leten je Orlando šele ubiral prve korake v svet filma, a še preden mu je tri leta pozneje s trilogijo Gospodar prstanov uspel veliki met, bi se njegova pot lahko končala. Ne le igralska, ugasnilo bi lahko tudi njegovo življenje. V eni svojih dogodivščin s prijatelji je namreč plezal na teraso hiše, ko je žleb, po katerem se je vzpenjal, popustil, Orlando pa je v prostem padu zgrmel tri nadstropja globoko in si zdrobil del hrbtenice.

»To sem jaz približno tri mesece po nesreči,« je s sledilci na družabnih omrežjih delil staro fotografijo sebe s hrbtno opornico. Tedaj že hvaležen srečni zvezdi, da lahko premika vse svoje ude. »Toda takoj po nesreči sem se znašel v temni luknji. Prve štiri dni sem se poskušal sprijazniti z mislijo, da bi lahko preostanek življenja preživel v invalidskem vozičku. Nisem vedel, ali bom še kdaj hodil.« A se je k sreči zanj vse končalo dobro, spet lahko hodi in teče, a po novem z zdravo mero previdnosti.



Od nesreče pred dobrima dvema desetletjema sreče ne izziva več. Ne igra se več z življenjem in smrtjo. Pa vendar je v prav teh dneh po morski gladini vzdolž obale Malibuja na supu drsel v spremstvu, zaradi katerega bi jih večina v paniki ucvrla nazaj na kopno. »Supanje z velikim belim morskim psom! Trenutek, ko strah postane tvoj najboljši prijatelj in ga s fotoaparatom ovekoveči lokalni umetnik Carlos Gauna,« je igralec s širnim svetom delil fotografije sebe na supu, kako se sproščeno nastavlja sončnim žarkom, čeprav ves ta čas okoli njega pod vodo kroži velika temna senca.



»Noro dobro. Mladiča velikega belega psa si si lahko dodobra ogledal. Tega dne ne boš nikoli pozabil. Privoščim ti!« pa je pod igralčevo nepozabno fotografijo še bolj nepozabnega dne pripisal Gauna.