Prihaja biografski film o Joni Mitchell
Po skoraj osemletnem zatišju, ko je po možganski anevrizmi tako rekoč izginila izpod medijskih žarometov, se Joni Mitchell vrača z vso silo. Ne le da je poleti lani presenetila z nastopom na festivalu Newport folk, kjer je odpela 13 skladb, kar je bil njen prvi koncert po dolgoletnem zatišju.
Zdaj je kanadska kantavtorica združila moči z režiserjem Cameronom Crowom, s katerim bosta njeno življenjsko pot prelila v scenarij in jo oživila na velikem platnu. Ob tem ima v načrtu še poletni koncert v Washingtonu in v pripravi album z nastopa na lanskem festivalu.
Ni prepreke, ki je kanadska glasbenica, ki velja za eno najbolj vplivnih pevk in tekstopisk 70. let prejšnjega stoletja, ne bi mogla premagati. To je Joni spoznala že v mladih letih, ko je kot devetletna deklica premagala otroško paralizo. »Mislim, da je bila ta bolezen predpriprava za naprej. Doživela sem nič koliko stvari, po katerih sem se spet morala nekako postaviti na noge,« je dejala predlani, ko je prejela Gershwinovo nagrado ameriške Kongresne knjižnice, s čimer se je v zgodovino vpisala kot prva glasbenica iz Kanade z odličjem, ki ga Kongresna knjižnica podeljuje za življenjski prispevek popularni glasbi.
»Če sem premagala otroško paralizo, me tudi anevrizma ne bo pobrala. Spet sem namreč tu in se borim, vsak dan z manjšim napredkom.« Vseeno pa je priznala, da je bilo tokratno okrevanje neprimerno hujše, »bolezen mi je vzela ogromno. Začasno me je oropala govora in sposobnosti hoditi. Prvo sem sicer hitro dobila nazaj, a s hojo se mučim še zdaj, leta pozneje. Za še nekaj odtenkov bolj srhljivo pa je bilo, da tudi kitare nenadoma nisem več znala igrati.«
A kot borka, kakršna je, tudi pri tem ni obupala, ampak se je brenkanja spet priučila z gledanjem videov na spletu. »Na posnetkih gledam, kam in kako postavljati prste. A to ti pač naredi anevrizma. Zaradi nje nenadoma ne znaš več ne vstati iz postelje ne se usesti na stol. Vsega se moraš spet naučiti. Kot bi bila znova otrok.«
Zaradi anevrizme se je morala naučiti govoriti, hoditi, igrati kitaro.
Po večletnem premoru se Joni vrača. Podobno napoveduje svojo vrnitev tudi Cameron, ki že skoraj desetletje ni vihtel režijske taktirke nad celovečercem. V iztekanju prejšnjega tisočletja je njegovo ime sicer zagotavljajo polne kinodvorane, saj je filmska zakladnica po njegovi zaslugi bogatejša za kinouspešnice, kot so Jerry Maguire, Vanilla sky in Skoraj popularni, nato pa je tako rekoč poniknil. Leta 2015 se je sicer poskušal vrniti z romantično komedijo Aloha, a je bila precejšen kritiški polom. A morda bo s filmom o Joni, o katerem menda razmišlja že več let, spet zasijal.
