ANSAMBEL POLJANŠEK
Med korono ustvarjali nove viže
Pred osmimi leti se je na narodno-zabavni sceni pojavil Ansambel Poljanšek. Gre za podmladek uveljavljenega Ansambla bratov Poljanšek, ki ga sestavljajo štirje člani iz Tuhinjske doline.
Odpri galerijo
Ansambel Poljanšek nestrpno čaka na dan, ko bodo spet lahko zaigrali med ljudmi.
Fante je združila želja po preigravanju glasbe Rudija Poljanška, očeta Sandija Poljanška, ki je odgovoren za nastanek novega Ansambla Poljanšek. Poleg Sandija, ki igra kitaro, so v zasedbi še harmonikar Marko Tomc, vokalist Miha Cerar in basist Boris Koderman.
Sandi je tako okoli sebe zbral glasbene prijatelje, ki so imeli podobne želje kot on. Poljanški igrajo tako avtorske skladbe kot viže uveljavljenih ansamblov, Avsenikove, Slakove, Miheličeve, skladbe Modrijanov in drugih. Pa tudi zabavne, saj je treba predvsem na porokah, rojstnodnevnih praznovanjih in veselicah poskrbeti za različen melos.
In kako se Sandi Poljanšek spominja glasbenih začetkov, ko je odraščal ob slavnem očetu? »Ko sem bil star štiri leta, sem dobil prvo kitaro in sem neprestano prepeval tisto evrovizijsko Džuli Danijela Popoviča. Ko sem prestopil prag osnovne šole, sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo v Kamniku, kjer sem se pri profesorju Robertu Smolnikarju učil igranja klavirske harmonike. A ker harmonika v mojih najstniških časih ni bila najbolj priljubljena med vrstniki, sem jo zamenjal za kitaro.
S somišljeniki smo pozneje ustanovili pop-rock skupino in veliko igrali na raznih žurih. Sledila je poroka, prišli so otroci in časa za igranje je bilo vse manj, zato smo inštrumente odložili v kot. Po nekaj letih pa sem se vrnil na odre. Igral sem pri Ansamblu Ponočnjaki, kratek čas pa tudi pri skupini Pop’n’dekl. Ker pa sem vseskozi spremljal očetovo glasbo in njegove uspehe, vse njegove pesmi so mi bile zelo pri srcu in sem jih rad pel in igral tudi sam, sem si želel ustanoviti ansambel s štiriglasnim fantovskim petjem. In ko se je ponudila priložnost, sem okoli sebe zbral prijatelje s podobnimi željami in ustanovil Ansambel Poljanšek,« nam pove Sandi Poljanšek.
Ansambel je postal pri poslušalcih zelo priljubljen, zato so imeli vikende, pa tudi kakšen dan med tednom, povsem zatrpane z igranjem. Lani pa se je v naša življenja pritihotapil koronavirus in ustavil svet. »Prepričani smo bili, da bo to trajalo kakšen mesec, dva, morda tri, potem pa bo virus odšel, kot je prišel. No, žal ni bilo tako in zdaj že res komaj čakamo, da se bomo tudi mi lahko vrnili na odre,« pravi Sandi. In prizna, da so sicer čas epidemije dobro prestali, če odšteje kakšen pridobljen kilogramček.
»Sreča je, da imamo vsi redne službe, zato smo bili, kar se tega tiče, preskrbljeni. Seveda pa smo pogrešali druženje. In ga še zdaj. A širimo repertoar. Nekaj novih viž imamo pripravljenih in čakamo, da jih posnamemo in predstavimo poslušalcem,« sklene Sandi Poljanšek.
Ob sproščanju ukrepov se znova dobivajo na vajah.
Sandi je tako okoli sebe zbral glasbene prijatelje, ki so imeli podobne želje kot on. Poljanški igrajo tako avtorske skladbe kot viže uveljavljenih ansamblov, Avsenikove, Slakove, Miheličeve, skladbe Modrijanov in drugih. Pa tudi zabavne, saj je treba predvsem na porokah, rojstnodnevnih praznovanjih in veselicah poskrbeti za različen melos.
In kako se Sandi Poljanšek spominja glasbenih začetkov, ko je odraščal ob slavnem očetu? »Ko sem bil star štiri leta, sem dobil prvo kitaro in sem neprestano prepeval tisto evrovizijsko Džuli Danijela Popoviča. Ko sem prestopil prag osnovne šole, sem začel obiskovati tudi glasbeno šolo v Kamniku, kjer sem se pri profesorju Robertu Smolnikarju učil igranja klavirske harmonike. A ker harmonika v mojih najstniških časih ni bila najbolj priljubljena med vrstniki, sem jo zamenjal za kitaro.
Sandi je harmoniko zamenjal za kitaro.
S somišljeniki smo pozneje ustanovili pop-rock skupino in veliko igrali na raznih žurih. Sledila je poroka, prišli so otroci in časa za igranje je bilo vse manj, zato smo inštrumente odložili v kot. Po nekaj letih pa sem se vrnil na odre. Igral sem pri Ansamblu Ponočnjaki, kratek čas pa tudi pri skupini Pop’n’dekl. Ker pa sem vseskozi spremljal očetovo glasbo in njegove uspehe, vse njegove pesmi so mi bile zelo pri srcu in sem jih rad pel in igral tudi sam, sem si želel ustanoviti ansambel s štiriglasnim fantovskim petjem. In ko se je ponudila priložnost, sem okoli sebe zbral prijatelje s podobnimi željami in ustanovil Ansambel Poljanšek,« nam pove Sandi Poljanšek.
Ansambel je postal pri poslušalcih zelo priljubljen, zato so imeli vikende, pa tudi kakšen dan med tednom, povsem zatrpane z igranjem. Lani pa se je v naša življenja pritihotapil koronavirus in ustavil svet. »Prepričani smo bili, da bo to trajalo kakšen mesec, dva, morda tri, potem pa bo virus odšel, kot je prišel. No, žal ni bilo tako in zdaj že res komaj čakamo, da se bomo tudi mi lahko vrnili na odre,« pravi Sandi. In prizna, da so sicer čas epidemije dobro prestali, če odšteje kakšen pridobljen kilogramček.
Ko sem bil star štiri leta, sem dobil prvo kitaro in neprestano prepeval tisto evrovizijsko Džuli Danijela Popoviča.
»Sreča je, da imamo vsi redne službe, zato smo bili, kar se tega tiče, preskrbljeni. Seveda pa smo pogrešali druženje. In ga še zdaj. A širimo repertoar. Nekaj novih viž imamo pripravljenih in čakamo, da jih posnamemo in predstavimo poslušalcem,« sklene Sandi Poljanšek.
