Francoski oskar prvič v Slovenijo, prejela ga je Urška
»Kakšen orgazem! A si neumna? Ah, kje pa to,« ali pa: »Ko sem bila pa starejša, sem pa večkrat slišala sosedo, ki je rekla moji mami: 'O, kako si neumna! Uleži se, nastavi, pa boš imela potem nekaj časa mir,'« sta le dve izpovedi slovenskih babic, ki ju lahko slišimo v animiranem kratkem filmu Babičino seksualno življenje slovenske režiserke Urške Djukić.
»O ženskem užitku ni nihče razmišljal, ker se o teh stvareh sploh ni smelo govoriti. Za Cerkev je bil to največji greh,« je še ena iskrena izpoved ženske iz istega filma, ki gledalca popelje na kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice. In ki povzema odnos, v katerem so bile ženske v prvi polovici 20. stoletja pod streho strogih cerkvenih naukov in splošnih družbenih konvencij razumljene kot objekt za potešitev spolne sle svojih mož.
In prav to presunljivo pričevanje žensk, posamične podobe bolečin in trpljenja, strahu ter vdanosti v usodo, ki se v filmu izrisujejo v hudomušni animaciji, je v zadnjih mesecih prepričalo številne filmske žirije tako doma kot po svetu. Decembra lani je film prejel t. i. evropskega oskarja oziroma nagrado Evropske filmske akademije za najboljši kratki film, minuli petek pa še eno od najbolj prestižnih filmskih nagrad, cezarja oziroma francoskega oskarja, kot mnogi radi imenujejo to nagrado. Film, ki je nastal v slovensko-francoski koprodukciji (sorežiserka in animatorka je Emilie Pigeard, soscenaristka Maria Bohr), je prejel cezarja za najboljši animirani kratki film.
»Vemo, da imajo Francozi poseben status, ko gre za film, saj veljajo za izumitelje filma in velike mojstre na področju filmske umetnosti in AV-industrije. Prav zato je bila že nominacija za nagrado cezar, ki velja za najvišje francosko priznanje na področju filma, poklon slovenskim filmarjem, saj gre za prvo tovrstno uvrstitev v zgodovini slovenskega filma,« so besede Djukićeve, ki jih je po prejemu nagrade namenila slovenski javnosti. Dodala je, da še posebno ceni starejše ženske, ki imajo moč in ki spodbujajo mlade ženske, jim dajejo podporo in pomagajo k preseganju zastarelih družbenih vzorcev podrejenosti. Ter tudi, da je nagrada »hkrati potrditev, da je prikrito družinsko nasilje nad ženskami še kako živa in pomembna tema, o kateri moramo govoriti in se boriti proti normalizaciji takih sužnjelastniških odnosov med moškimi in ženskami, kot so veljali skozi zgodovino«.
Djukićeva pa najverjetneje tega filma nikoli ne bi posnela, če vseh pretresljivih pričevanj žensk v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače ne bi zbrala Milena Miklavčič. Navdih za film je namreč režiserka črpala prav iz teh izpovedi naših babic.
Napake naših prednikov
Miklavčičeva je vseh filmskih nagrad (po podatkih Baze slovenskih filmov jih je bilo do konca lanskega leta že 12) zelo vesela. Prepričana je, da prav vse dokazujejo, da so ljudje željni pripovedi iz prve roke, pa tudi, da želijo slišati skrito plat življenja naših prednikov. Meni, da prav o slednjem še vedno zelo malo vemo, saj da velja prepričanje, da jih je neprimerno razkrivati javnosti. Še danes se spomni, kako ji je enkrat neki raziskovalec rekel, da je tudi sam že poslušal takšne zgodbe, a da so se mu zdele preveč »nagravžne«, da bi jih zapisal na papir.
»Jaz pa sem jih samo zapisovala, ker jih nihče drug ni,« pravi Miklavčičeva, ki je Urški zelo hvaležna, da je posnela film, saj se po njegovem ogledu lahko prav vsak vpraša, ali sploh ve, kakšno je bilo intimno življenje njihovih babic.
In zakaj se to Miklavčičevi zdi tako pomembno? »Zato, ker se nekateri vzorci iz preteklosti zaradi molka prenašajo z babice na hčer ter nato na vnukinjo,« odgovarja sogovornica in nadalje pojasni, da so naše babice, ker so bili taki časi, v zakonu doživljale veliko nasilja za štirimi stenami. Glede na današnjo večjo ozaveščenost v zvezi s tem ter tudi glede na številne organizacije, ki se borijo za pravice žensk, bi moralo biti danes, kot meni Miklavčičeva, po vsej logiki tovrstnega nasilja manj. A ni tako, »saj so vse varne hiše polne«. Današnje generacije bi se lahko napakam, ki so jih delali naši predniki, kot še razmišlja sogovornica, izognile, če bi bolje poznale njihovo življenje, tudi tisto najbolj intimno.
