SLEČENA HARMONIKA (1)
Andraž Sok spet dostavi zapiske
Prišel je čas, ko je treba razgaliti tudi – harmoniko.
Odpri galerijo
Narodno-zabavna glasba je otrok radia in odra. FOTO: Jože Suhadolnik
Zdi se, da je Andraž Sok, piarovec, ki je enkrat že poskrbel za nekaj podobnega, vnovič poskrbel za pošiljko z nenavadno vsebino. Samo spomnim.
Ko sem prišel v redakcijo, sedel in že držal miško na računalniku, sem na robu mize, prav na vrhu kupa starih časopisov, uzrl debelo kuverto. Na njej je bil poštni žig majhnega kraja, o katerem še slišal nisem. Zadeva se mi je takrat zdela čudna. Iz majhnih krajev ne pošiljajo tako obilne pošte. Sploh uradne ne, ta pa je bila videti prav taka. Odprl sem jo in v njej našel kup potiskanega papirja, pravo zbirko čustvenega razmišljanja, zavitih natolcevanj in grdih podtikanj. Šlo je za zapisnike in magnetograme najrazličnejših sestankov, sej, pogovorov, ki so potekali v najrazličnejših organih in delovnih telesih našega glavnega mesta. Andraža Soka nisem poznal, sem pa poznal dogajanje v glavnem mestu.
Zdaj se je zgodilo enako. Ko sem prišel v redakcijo, sedel in že držal miško na računalniku, sem tako kot takrat, na robu mize, prav na vrhu kupa starih časopisov, uzrl debelo kuverto. Močno podobno tisti izpred nekaj let in spet je prihajala iz nekega majhnega slovenskega kraja. S pošte, kjer jo pač še imajo.
Vendar je bila vsebina tokratnega kupa potiskanega papirja daleč od dogajanja v kakem političnem organu. Tokrat je šlo za dogajanje v slovenski narodno-zabavni glasbi.
»Treba je vedeti, da je naša narodno-zabavna glasba umetna, komponirana glasbena zvrst. Čeprav se poskuša v marsičem zgledovati po ljudski, z njo nima prav veliko skupnega. Že samega druženja vokala in inštrumentala ljudska glasba (razen nekaj izjem, npr. godec – zabavljač s harmoniko na ohceti) ne pozna. Narodno-zabavna glasba je otrok radia in odra in postala je blagovna znamka slovenstva ter zanimiv glasbeni, psihološki in sociološki fenomen …« sem prebiral.
Z zajetnega kupa sem nato potegnil list, na katerem je pisalo, da je v Sloveniji približno 600 narodno-zabavnih skupin, ki bolj ali manj redno nastopajo v javnosti. Med njimi jih je celo nekaj, ki ustrezajo vsem merilom odličnosti, še več pa da je takih, ki jim je mar le za to, da ob koncu tedna zabavajo ljudi na krajevnih veselicah in jim v denarnice kapne kakšen evro dodatnega zaslužka. Kot se nemalokrat izkaže, prav te skupine s svojimi pesmimi, zlasti pa neumnimi besedili, ki so največkrat dobesedni prevodi kake avstrijske ali nemške »uspešnice«, mečejo slabo luč na narodno-zabavno sceno. Spodaj je bilo z roko dopisano najbrž neko besedilo nekega ansambla, ki se rad na oder postavi v narodnih nošah: »Moja punca je tud Podgurka / z njo je zmeraj dobra žurka / nej na svetu bulš dekline / pri njej so všeč mi vse obline ...«
Odločil sem se, da stopim do notarja in overim, da omenjenega Andraža Soka ne poznam, pa tudi, da ne prevzemam odgovornosti za njegove zapiske in izjave ter zapažanja. Vem, da se prava resnica v demokraciji sama dokaže, lažnivci pa se hitro sami razkrijejo. Samo pred javnost jih moramo postaviti. Tudi v narodno-zabavni glasbi, kjer se vrti na stotisoče evrov, je tako.
In prišel je čas, ko je treba razgaliti tudi – harmoniko. Zato sledi nekaj manj znanih poglavij iz zapiskov o blagovni znamki slovenstva v narodnih nošah, pod katerimi se skrivajo kavbojke. Tistih narodnih noš, s katerimi se z odrov tako radi hvalijo in z
njimi rišejo nasmehe na naše ustnice.
Vsaka podobnost z resničnimi osebami je seveda zgolj naključna.
Ko sem prišel v redakcijo, sedel in že držal miško na računalniku, sem na robu mize, prav na vrhu kupa starih časopisov, uzrl debelo kuverto. Na njej je bil poštni žig majhnega kraja, o katerem še slišal nisem. Zadeva se mi je takrat zdela čudna. Iz majhnih krajev ne pošiljajo tako obilne pošte. Sploh uradne ne, ta pa je bila videti prav taka. Odprl sem jo in v njej našel kup potiskanega papirja, pravo zbirko čustvenega razmišljanja, zavitih natolcevanj in grdih podtikanj. Šlo je za zapisnike in magnetograme najrazličnejših sestankov, sej, pogovorov, ki so potekali v najrazličnejših organih in delovnih telesih našega glavnega mesta. Andraža Soka nisem poznal, sem pa poznal dogajanje v glavnem mestu.
Zdaj se je zgodilo enako. Ko sem prišel v redakcijo, sedel in že držal miško na računalniku, sem tako kot takrat, na robu mize, prav na vrhu kupa starih časopisov, uzrl debelo kuverto. Močno podobno tisti izpred nekaj let in spet je prihajala iz nekega majhnega slovenskega kraja. S pošte, kjer jo pač še imajo.
Vendar je bila vsebina tokratnega kupa potiskanega papirja daleč od dogajanja v kakem političnem organu. Tokrat je šlo za dogajanje v slovenski narodno-zabavni glasbi.
»Treba je vedeti, da je naša narodno-zabavna glasba umetna, komponirana glasbena zvrst. Čeprav se poskuša v marsičem zgledovati po ljudski, z njo nima prav veliko skupnega. Že samega druženja vokala in inštrumentala ljudska glasba (razen nekaj izjem, npr. godec – zabavljač s harmoniko na ohceti) ne pozna. Narodno-zabavna glasba je otrok radia in odra in postala je blagovna znamka slovenstva ter zanimiv glasbeni, psihološki in sociološki fenomen …« sem prebiral.
Z zajetnega kupa sem nato potegnil list, na katerem je pisalo, da je v Sloveniji približno 600 narodno-zabavnih skupin, ki bolj ali manj redno nastopajo v javnosti. Med njimi jih je celo nekaj, ki ustrezajo vsem merilom odličnosti, še več pa da je takih, ki jim je mar le za to, da ob koncu tedna zabavajo ljudi na krajevnih veselicah in jim v denarnice kapne kakšen evro dodatnega zaslužka. Kot se nemalokrat izkaže, prav te skupine s svojimi pesmimi, zlasti pa neumnimi besedili, ki so največkrat dobesedni prevodi kake avstrijske ali nemške »uspešnice«, mečejo slabo luč na narodno-zabavno sceno. Spodaj je bilo z roko dopisano najbrž neko besedilo nekega ansambla, ki se rad na oder postavi v narodnih nošah: »Moja punca je tud Podgurka / z njo je zmeraj dobra žurka / nej na svetu bulš dekline / pri njej so všeč mi vse obline ...«
Odločil sem se, da stopim do notarja in overim, da omenjenega Andraža Soka ne poznam, pa tudi, da ne prevzemam odgovornosti za njegove zapiske in izjave ter zapažanja. Vem, da se prava resnica v demokraciji sama dokaže, lažnivci pa se hitro sami razkrijejo. Samo pred javnost jih moramo postaviti. Tudi v narodno-zabavni glasbi, kjer se vrti na stotisoče evrov, je tako.
In prišel je čas, ko je treba razgaliti tudi – harmoniko. Zato sledi nekaj manj znanih poglavij iz zapiskov o blagovni znamki slovenstva v narodnih nošah, pod katerimi se skrivajo kavbojke. Tistih narodnih noš, s katerimi se z odrov tako radi hvalijo in z
njimi rišejo nasmehe na naše ustnice.
Vsaka podobnost z resničnimi osebami je seveda zgolj naključna.
