Album je nastajal pet let

Avtor in multiinštrumentalist Uroš Buh je nedavno izdal prvenec skupine BUH, ki se je minuli konec tedna tudi predstavila na glasbenem festivalu Godibodi. Uroš Buh seveda ni novo ime na sceni, saj ga poznamo iz številnih skupin, od Zaklonišča prepeva do skupine Same babe in odlične zasedbe Natriletno kolobarjenje s praho.


Ne preseneča, da se mu je pri projektu BUH pridružila vrsta odličnih glasbenikov, s katerimi je v studiu Lotos Music v Šentjerneju posnel deset skladb. »Album je v grobem nastajal pet let, vse od prvih osnutkov do skupinskih vaj, piljenja aranžmajev ter odhoda v studio in nato še postprodukcijskega procesa,« nam je zaupal Uroš.

»Vmes so seveda stvari predmet stalne analize, razglabljanja in premišljevanja, sicer pa dvomim, da ima kakšen bend v današnjem času prav specifično vizijo glede tega, kakšen album bo na koncu naredil. V mojem primeru je šlo z vidika zvočne slike za to, da so stvari bližje sami dinamiki izvajanja glasbe v živo, kompoziciji tega, kar izvajanje v skupnem prostoru sploh je, in ne toliko za moderen, kompresiran prijem, ki glasbi po mojem mnenju prevečkrat odvzema bistvo, vse v želji po instantnih pljuskih v obraz prehitrega tempa.

V smislu zvočnega vodila so bile to klasično sproducirane plošče tipa Harvest – Neil Young, Berlin – Lou Reed in podobne. V smislu sporočila plošče pa predvsem čim bolj kompaktna sled podajanja tega, kar kot avtor glasbe in tekstopisec poskušam povedati. Drugo je bržkone stvar interpretacije posameznika in mislim, da mi je do neke mere zagotovo dovolj dobro uspelo slediti samemu sebi – to je najpomembneje.«


Potem ko se je skupina sestavila, jim je prinesel že narejene skladbe in že skoraj postavljene aranžmaje. »Želel sem si le še osebni odtis vsakega posameznika skozi njegov inštrument, brez česar bi glasba na tej plošči zagotovo zvenela revneje in manj organsko. Tako pa verjamem, da je končni rezultat vsota doprinosov slehernega glasbenika skozi mojo idejo, ki nam je bila pač skupno vodilo. Sicer pa gre za resnično izkušene glasbenike, ki svoje inštrumente ter osebni odnos do glasbe raziskujejo že več kot dvajset let. Snemali smo v živo, ker verjamem, da je intuitivni odziv glasbenika na dogajanje v prostoru bistveno drugačen od tega, ko stvari nasnemavamo naknadno. Vokale in solistične vložke pa smo vseeno nasneli.«


Navdušil ga je pristop hrvaškega producenta Hrvoja Nikšića iz zagrebškega studia Kramasonik, za katerega pravi, da ima neverjetno uho za dinamiko v glasbi. »Vse smo mešali na staro analogno soundcraft mešalno mizo, pri čemer računalnika nismo uporabili za nič drugega kot za končni zapis posnetka v digitalni obliki. Vsi efekti, vsi kompresorji in predojačevalci so bili v izvirni fizični obliki – za marsikatero od teh mašin pomeni, da so stare več kot pol stoletja. In mislim da se to na naši plošči tudi zelo dobro sliši.« Temu lahko le pritrdimo, saj je plošča tako izvedbeno kot zvočno na vrhunskem nivoju in jo lahko mirne vesti postavimo med najboljše izdaje na Slovenskem v zadnjih letih. Kot je avtor že omenil, imata del zaslug tudi odlična zasedba in uigranost njenih članov. »Ritem sekcijo sestavljata Vid in Jošt Drašler, ki ju oba poznam že več kot desetletje in s katerima sem že prej sodeloval pri različnih projektih. Oba se kot glasbenika že vrsto let uveljavljata in puščata pečat na sceni svobodne improvizirane glasbe v Sloveniji in sodelujeta z domačimi in tujimi free jazz improvizatorji. V preteklosti sta bila oba del bistriške zasedbe Zmajev rep, od koder sta k sodelovanju pritegnila klaviaturista Ambroža Božička, ki je na plošči igral na rhodes in hammond. Kitarist pa je prav tako moj sodelavec iz prejšnjih zasedb Mario Babojelič, ki trenutno sodeluje tudi z zasedbo Bowrain in Neomi. V zasedbi, ki jo imamo za koncerte in s katero bomo 25. 6. nastopili na festivalu Lent v Mariboru, pa sem si omislil še dva izjemna vokalista, in sicer Višnjo Fičor ter prekaljenega baritonista Metoda Banka, sicer poznanega po sodelovanju z Uršulo Ramoveš in zasedbo Momento cigano.«


Zanimivo je, da se je šele po že zmešani angleški različici plošče odločil posneti še slovenske verzije skladb, kar je bil velik izziv. »Imel sem nekaj začetnih težav v pristopu k pisanju, ker sem se prvič soočil skorajda z nekakšno zadrego v smislu tega, kar si želim sporočiti skozi besedila. Spoznal sem, da je dojemanje skozi materni jezik neizmerno težje in zahteva več iskrenosti kot na primer pisanje v angleščini ali katerem koli tujem jeziku, ki ti ni vraščen pod kožo.«


Plošča je še toliko večji dosežek, ker ni bil zgolj avtor skladb in aranžmajev, temveč se je lotil celotne organizacije, od izbire producenta, iskanja založbe, režiserjev videospota do tiskanja zgoščenk. »Verjamem, da se stvari začenjajo odvijati v pravi smeri, ko je želja dovolj iskrena, tako da so mi kmalu nasproti začeli prihajati ljudje, s katerimi smo hitro našli skupni jezik in so mi ponudili pomoč pri tovrstnih zadevah. Glasbenik je lahko še tako vešč izvajanja in obvladovanja svojega inštrumenta, a žal je tako da se je spremljevalnega programa glasbenega poklica na neki točki prav tako treba naučiti.«