OSEBNA IZPOVED
Znana Slovenka o boleči izgubi svojega partnerja (VIDEO)
Po smrti partnerja se je znašla v neizprosni samoti.
Odpri galerijo
Meta Ornik: »Po izgubi partnerja si želiš le to, da boš lahko naprej normalno živel, čeprav veš, da nič ne bo več tako, kot je bilo.« FOTO: Mediaspeed
Slej kot prej se zgodi, da ostanemo brez osebe, ki smo jo ljubili. Novinarka Meta Ornik je na dogodku TEDxLjubljana spregovorila, kako se soočiti s težko izgubo in z žalovanjem. Pred petimi sta se s partnerjem Robertom Bogatajem, s katerim sta zasebno in poslovno sodelovala tri desetletja, soočila z njegovo hudo, neozdravljivo boleznijo. Pred tremi leti je pri 52 letih umrl.
Ornikova je prepričana, da se v naši družbi o smrti in minljivosti ne govori veliko, ker se je bojimo in je ne sprejemamo kot del življenja, zato je svoj govor v videu posvetila vprašanju, kaj povedati žalujoči osebi, ki je izgubila svojega bližnjega.
V veliko oporo so ji bile že besede internista med boleznijo partnerja, ki ji je povedal: »Zdaj ko ste zboleli, so z vami vsi, dlje ko bo bolezen trajala, manjši bo krog ljudi.«
Po smrti partnerja se ji je zdelo, da nima izhoda, dnevi so bili strahovito dolgi: »Nisem mogla na glas izreči, da je moj partner umrl. Samo poslovil se je, sem govorila. Če se poslovi, je morda še upanje, da se vrne. Če rečeš, da je umrl, je za vedno.«
Pravi, da so ji ljudje izrekli veliko praznih besed, kot so 'življenje teče dalje', 'čas celi rane', 'drži se' ... In te prazne tolažbe ji niso pomagale pri prebolevanju težke preizkušnje. »Žalovanje je individualen proces, a za večino velja, da imajo lahko besede neverjetno moč, toda le, če so odkrite. Ko nekomu prisluhneš v žalosti in ga poslušaš ali ko greš mimo njegovega doma in ga povabiš na sprehod ali ko nekomu sredi noči pošlješ vprašanje, kako je. Vse to šteje več kot le 'drži se',« je med drugim o svojih izkušnjah povedala novinarka in ljubiteljica živali.
Več pa v spodnjem videu.
Ornikova je prepričana, da se v naši družbi o smrti in minljivosti ne govori veliko, ker se je bojimo in je ne sprejemamo kot del življenja, zato je svoj govor v videu posvetila vprašanju, kaj povedati žalujoči osebi, ki je izgubila svojega bližnjega.
V veliko oporo so ji bile že besede internista med boleznijo partnerja, ki ji je povedal: »Zdaj ko ste zboleli, so z vami vsi, dlje ko bo bolezen trajala, manjši bo krog ljudi.«
Po smrti partnerja se ji je zdelo, da nima izhoda, dnevi so bili strahovito dolgi: »Nisem mogla na glas izreči, da je moj partner umrl. Samo poslovil se je, sem govorila. Če se poslovi, je morda še upanje, da se vrne. Če rečeš, da je umrl, je za vedno.«
Pravi, da so ji ljudje izrekli veliko praznih besed, kot so 'življenje teče dalje', 'čas celi rane', 'drži se' ... In te prazne tolažbe ji niso pomagale pri prebolevanju težke preizkušnje. »Žalovanje je individualen proces, a za večino velja, da imajo lahko besede neverjetno moč, toda le, če so odkrite. Ko nekomu prisluhneš v žalosti in ga poslušaš ali ko greš mimo njegovega doma in ga povabiš na sprehod ali ko nekomu sredi noči pošlješ vprašanje, kako je. Vse to šteje več kot le 'drži se',« je med drugim o svojih izkušnjah povedala novinarka in ljubiteljica živali.
Več pa v spodnjem videu.
