URŠKA ALIČ
»Ne glejte na uspeh, denar in slavo – sledite smislu, svojemu smislu.«
O vsakdanjih navadah uspešnih smo povprašali Urško Alič, ustanoviteljico in direktorico Špas teatra.
Odpri galerijo
Urška Alič: Poslovanje je zame igra, ki jo igramo po določenih pravilih; ena od teh so znana, druga spet ne. Veljajo pa za vse. FOTO: Arhiv Dela
Kako začnete jutra?
Absolutno nisem jutranji tip in komaj vstanem ob 8.00! Ko mi uspe, sledi velika kava, odprt pogled na naravo in šele tu 'prižgem motorje'. Potem pa začnem...v tempu, ki se mu še sama včasih čudim (smeh).
Kako bi opisali Špas teater skozi prizmo številk?
Špas teater je edino slovensko komercialno gledališče, ki je preživelo 20 let! Obstaja vse od konca devetdesetih, do danes, povsem brez državne pomoči, subvencij ali donacij. Sami skrbimo za produkcijo, program, nakupe novih predstav, izvedbo lastnih, za prodajo… Pravijo, da smo v tem res dobri. Veliko producentov se je že obrnilo na nas, da smo prevzeli promocijo in prodajo.
Jaz res veliko časa namenim temu, da proučujem ljudi in jim skušam ponuditi, kar želijo. Konec koncev to je naše poslanstvo. Dobiček pa … zame so vedno na prvem mestu zaposleni in stalni sodelavci, igralke in igralci, režiserji, kostumografi in scenografi, koreografi, poslovni partnerji. Jaz pridem na vrsto zadnja. Dobiček je relativen. Smo uspešni, ampak treba je računati tudi na posebne razmere, leta, ko nas preseneti tudi kaj takega, kar finančno slabo vpliva na nas (kriza, bolezni igralcev v uspešnicah, drugi dogodki, za katere namenijo gledalci denar, konkurenčne predstave)… Fiksni stroški v gledališču so res zelo visoki, zato je vsaka sezona tudi velik izziv.
Gledališče ste ustanovili pri 28 letih. Kako ste se lotili projekta, kaj bi svetovali mlajšim gledališčnikom?
Če bi bila še enkrat 28, ne bi šla na to isto pot. Resda nadvse obožujem gledališče, ampak – to je v svoji najčistejši obliki najlepši del te moje poslovne poti. Trdo delo, poslovanje v težkih pogojih, pogajanja na vseh koncih, dogovori, ki včasih ne zdržijo niti meseca, razdrte obljube, zaprta vrata, zvezane roke … tudi tega je ogromno.
Pa saj to me sploh ne moti, poslovanje je zame igra, ki jo igramo po določenih pravilih; ena od teh so znana, druga spet ne. Veljajo pa za vse. Ampak pri tej intenzivni 'igri' si želim ohranjati tisto lepoto show bizz-a, iz katere srkajo nektar smeha in zabave naši gledalke in gledalci. Njihovi nasmejani obrazi so tisto, čemur sem predana in to bi svetovala tudi mladim – »«, ki vas bo napajal ob sivih dneh in dvignil še bolj v nebo ob sončnih.
Kako so videti poslovni dogovori z ljudmi, ki so ponavadi bolj umetniškega duha?
Če rečete, da je nekdo umetniški duh, se to ve, da je v tem človeku malo boema, da se bojda težko drži ure, da je lahko v svojih odzivih bolj, denimo temu kreativen, da je odprte narave z obdobji introvertiranosti. Skratka, do umetnikov naj bi bili malček bolj tolerantni. Res je. To so drugačni ljudje. Nekateri bolj boemi kot drugi. A vsi takšnega kova, da si upajo stopiti na oder pred več sto ali celo tisoč-glavo množico, včasih povsem sami; nadenejo si najboljše, kar premorejo (v duhovnem smislu) in nastopijo. Igrajo. Interpretirajo. Zabavajo. Tudi oni so ljudje s svojimi življenji, lepimi stvarmi in skrbmi – ampak so izjemno pogumni v svoji umetnosti. Jaz jih zato neizmerno spoštujem. Tiste male 'posebnosti', če že so, pa skupaj spravimo v prave okvirje.
Kako preživljate vikende?
V petek, ko izpolnim vse dane obljube za sporočila, srečanja in odgovore, z velikim veseljem zaprem računalnik in ga – če je le mogoče – ne odpiram do ponedeljka. Za nujne zadeve sem seveda dosegljiva na telefonu, ampak sem sicer mnenja, da je aktivna neaktivnost bolj produktivna od neaktivne aktivnosti.
Najljubša igra in knjiga?
Jonatan Livingston - Galeb.
Kaj je po vašem mnenju vloga gledališča?
Če me sprašujete po Špas teatru, je to zabavati ljudi. Sodobni človek ima veliko skrbi. V Špas teatru pa dajemo sprostitev, zabavo, drugačen pogled. In to, če smo pošteni, vsem še kako paše! Sicer pa je gledališče umetnost, ki združuje svetove. Na enem odru nam daje priložnost doživljati resničnosti in fantazije, opazovati samega sebe, ljudi in naše odnose, nudi vpogled onkraj in odkrito opazovanje situacij, v katere smo sicer tako ali drugače vpeti. Gledališče je most med svetovi.
Kako se izpopolnjujete v poslu?
Stalno, res stalno spremljam svetovne odre, predstave, mesta, kjer se gledališče dogaja z velikim G. Spremljam razvoj, uspehe, trende in spremljam tudi slovenski trg. S tem opazovanjem stanja sem razvila intuicijo da vem, kaj in kako je ljudem všeč. Kar se tiče organizacije dela, pa sem rojen organizator. Svet vidim binarno, kot računalnik. Ko načrtujem, mi je zato lažje; ko se odločam, sem hitra. Potem pa je tu še moja radovednost in ljubezen do gledališča. To je unikatna formula, ki pa kdaj preceni svoje fizične zmožnosti in se tudi prekuri (smeh).
Katere menedžerske veščine pri sebi bi radi še izbrusili?
Morda potrpežljivost v vseh razmerah in pogojih. Še zdaj ne vem, so stvari, ki me poženejo iz čevljev. Strasten človek sem in to je posledica. Rada bi bila mirnejša, samo ne preveč, ker bi to po drugi strani negativno vplivalo na moje delo.
Kako skrbite za spočit um in fizično pripravljenost?
Sem človek, ki zelo rabi svoj mir. Tako lahko najbolj plodno in zbrano ustvarjam. Se spočijem od trenutkov vznesenosti. Zato sem se preselila v odmaknjeno hišo na hribu, kjer uživam. Rada rečem, da tu živim zelo asketsko življenje.
kaja.kovic@delo.si
Absolutno nisem jutranji tip in komaj vstanem ob 8.00! Ko mi uspe, sledi velika kava, odprt pogled na naravo in šele tu 'prižgem motorje'. Potem pa začnem...v tempu, ki se mu še sama včasih čudim (smeh).
Kako bi opisali Špas teater skozi prizmo številk?
Špas teater je edino slovensko komercialno gledališče, ki je preživelo 20 let! Obstaja vse od konca devetdesetih, do danes, povsem brez državne pomoči, subvencij ali donacij. Sami skrbimo za produkcijo, program, nakupe novih predstav, izvedbo lastnih, za prodajo… Pravijo, da smo v tem res dobri. Veliko producentov se je že obrnilo na nas, da smo prevzeli promocijo in prodajo.
Jaz res veliko časa namenim temu, da proučujem ljudi in jim skušam ponuditi, kar želijo. Konec koncev to je naše poslanstvo. Dobiček pa … zame so vedno na prvem mestu zaposleni in stalni sodelavci, igralke in igralci, režiserji, kostumografi in scenografi, koreografi, poslovni partnerji. Jaz pridem na vrsto zadnja. Dobiček je relativen. Smo uspešni, ampak treba je računati tudi na posebne razmere, leta, ko nas preseneti tudi kaj takega, kar finančno slabo vpliva na nas (kriza, bolezni igralcev v uspešnicah, drugi dogodki, za katere namenijo gledalci denar, konkurenčne predstave)… Fiksni stroški v gledališču so res zelo visoki, zato je vsaka sezona tudi velik izziv.
Gledališče ste ustanovili pri 28 letih. Kako ste se lotili projekta, kaj bi svetovali mlajšim gledališčnikom?
Če bi bila še enkrat 28, ne bi šla na to isto pot. Resda nadvse obožujem gledališče, ampak – to je v svoji najčistejši obliki najlepši del te moje poslovne poti. Trdo delo, poslovanje v težkih pogojih, pogajanja na vseh koncih, dogovori, ki včasih ne zdržijo niti meseca, razdrte obljube, zaprta vrata, zvezane roke … tudi tega je ogromno.
Pa saj to me sploh ne moti, poslovanje je zame igra, ki jo igramo po določenih pravilih; ena od teh so znana, druga spet ne. Veljajo pa za vse. Ampak pri tej intenzivni 'igri' si želim ohranjati tisto lepoto show bizz-a, iz katere srkajo nektar smeha in zabave naši gledalke in gledalci. Njihovi nasmejani obrazi so tisto, čemur sem predana in to bi svetovala tudi mladim – »«, ki vas bo napajal ob sivih dneh in dvignil še bolj v nebo ob sončnih.
Kako so videti poslovni dogovori z ljudmi, ki so ponavadi bolj umetniškega duha?
Če rečete, da je nekdo umetniški duh, se to ve, da je v tem človeku malo boema, da se bojda težko drži ure, da je lahko v svojih odzivih bolj, denimo temu kreativen, da je odprte narave z obdobji introvertiranosti. Skratka, do umetnikov naj bi bili malček bolj tolerantni. Res je. To so drugačni ljudje. Nekateri bolj boemi kot drugi. A vsi takšnega kova, da si upajo stopiti na oder pred več sto ali celo tisoč-glavo množico, včasih povsem sami; nadenejo si najboljše, kar premorejo (v duhovnem smislu) in nastopijo. Igrajo. Interpretirajo. Zabavajo. Tudi oni so ljudje s svojimi življenji, lepimi stvarmi in skrbmi – ampak so izjemno pogumni v svoji umetnosti. Jaz jih zato neizmerno spoštujem. Tiste male 'posebnosti', če že so, pa skupaj spravimo v prave okvirje.
Kako preživljate vikende?
V petek, ko izpolnim vse dane obljube za sporočila, srečanja in odgovore, z velikim veseljem zaprem računalnik in ga – če je le mogoče – ne odpiram do ponedeljka. Za nujne zadeve sem seveda dosegljiva na telefonu, ampak sem sicer mnenja, da je aktivna neaktivnost bolj produktivna od neaktivne aktivnosti.
Najljubša igra in knjiga?
Jonatan Livingston - Galeb.
Kaj je po vašem mnenju vloga gledališča?
Če me sprašujete po Špas teatru, je to zabavati ljudi. Sodobni človek ima veliko skrbi. V Špas teatru pa dajemo sprostitev, zabavo, drugačen pogled. In to, če smo pošteni, vsem še kako paše! Sicer pa je gledališče umetnost, ki združuje svetove. Na enem odru nam daje priložnost doživljati resničnosti in fantazije, opazovati samega sebe, ljudi in naše odnose, nudi vpogled onkraj in odkrito opazovanje situacij, v katere smo sicer tako ali drugače vpeti. Gledališče je most med svetovi.
Kako se izpopolnjujete v poslu?
Stalno, res stalno spremljam svetovne odre, predstave, mesta, kjer se gledališče dogaja z velikim G. Spremljam razvoj, uspehe, trende in spremljam tudi slovenski trg. S tem opazovanjem stanja sem razvila intuicijo da vem, kaj in kako je ljudem všeč. Kar se tiče organizacije dela, pa sem rojen organizator. Svet vidim binarno, kot računalnik. Ko načrtujem, mi je zato lažje; ko se odločam, sem hitra. Potem pa je tu še moja radovednost in ljubezen do gledališča. To je unikatna formula, ki pa kdaj preceni svoje fizične zmožnosti in se tudi prekuri (smeh).
Katere menedžerske veščine pri sebi bi radi še izbrusili?
Morda potrpežljivost v vseh razmerah in pogojih. Še zdaj ne vem, so stvari, ki me poženejo iz čevljev. Strasten človek sem in to je posledica. Rada bi bila mirnejša, samo ne preveč, ker bi to po drugi strani negativno vplivalo na moje delo.
Kako skrbite za spočit um in fizično pripravljenost?
Sem človek, ki zelo rabi svoj mir. Tako lahko najbolj plodno in zbrano ustvarjam. Se spočijem od trenutkov vznesenosti. Zato sem se preselila v odmaknjeno hišo na hribu, kjer uživam. Rada rečem, da tu živim zelo asketsko življenje.
kaja.kovic@delo.si
