OBUJANJE SPOMINOV
Dvajset let so igrali skupaj, tokrat igrali zanj
Šentjernejski pihalni orkester pripravil dobrodelni koncert za Jožeta Simončiča. Nesreča ga je pred 25 leti prikovala na voziček, bas je moral postaviti v kot.
Odpri galerijo
ŠENTJERNEJ – »Res me je prijetno presenetilo, ko sem izvedel, da bo šentjernejska godba igrala zame,« je bil ganjen Jože Simončič iz Gorenjega Vrhpolja, nekdanji član Pihalnega orkestra Šentjernej. Tudi on je bil pred dobrimi štirimi desetletji med peščico zanesenjakov, ki so pogumno, čeprav brez pravega glasbenega znanja, v roke vzeli inštrumente in po desetih letih zatišja oživili šentjernejsko godbo, katere začetki sicer segajo v daljnje leto 1911.
Z leti je njihovo igranje postalo še kako ubrano, godbeniki so v domačih krajih na različnih proslavah, pogrebih in srečanjih postali nepogrešljiv člen, a Jože se je leta 1993 hudo ponesrečil. Njegovo pot v orkestru nadaljuje njegov sin Blaž, so pa v domačem orkestru še štirje člani, ki so leta 1973 orali ledino: Jožetov brat Tone Simončič, Miro Potočar, Slavko Recelj in Janez Selak, slednji je bil pobudnik obuditve godbe. Glasba je tudi po nesreči še vedno Jožetova nepogrešljiva sopotnica in opora.
»Bila je sobota, 15. maja, 1993. V Ostrogu smo delali streho, ko se je ena od desk pod mojimi nogami nenadoma zlomila. Priletel sem na tla z višine dobrih treh metrov,« se je nesreče spominjal Jože. Zlomil si je obe roki; levo v zapestju, na podlahti desne roke je imel odprt zlom, poškodoval si je tudi četrto in peto vretence. Sedem ur je trajala operacija hrbtenice, in potem ko se je njegovo počutje po nekaj dneh že izboljševalo, se je nato nenadoma začelo slabšati. Dobil je vročino. Ugotovili so, da zaradi plinske gangrene, roka se je začela zastrupljati, saj ji nihče ni namenjal pozornosti, mavec so namreč namestili kar na neočiščeno rano. Roko so mu morali potem zaradi zastrupitve v nadlahti odrezati.
Danes je Jože odvisen od pomoči drugih, pri tem pa je njegova desna roka žena Marija, ki je po njegovi nesreči naredila izpit za avto, pred leti pa sta se še kako razveselila prilagojenega vozila, v katero se lahko Jože zapelje kar z vozičkom.
Žal ga na dobrodelni koncert zaradi zdravstvenih težav ni bilo. Maja lani je imel namreč operacijo na nogi, v bolnišnici je bil kar dva meseca. Hudo mu je bilo, ker se ni mogel udeležiti koncerta, kjer so bili številni prijatelji, sovaščani, znanci … in tudi godbeniki. Je pa v klepetu z nami obudil spomine na glasbene začetke. »Za tiste čase smo kar dobro igrali, a danes s takšnim igranjem, kakršno je bilo naše na začetku, ne bi šlo, najbrž bi nas z odra napodili. Na začetku smo znali zaigrati vsega tri skladbe, korakati nismo znali po taktu, vsak je šel po svoje,« se je nasmehnil Jože in dodal, da je godba z leti rasla, tako številčno kot kakovostno, prihajali so namreč mladi člani s končano glasbeno šolo.
Resda ni mogel biti s tistimi, ki jih je združil prav on, a sporočilo je, kot je dejal predsednik domačega pihalnega orkestra Jani Selak, jasno: »Jože je del nas, združili smo moči in se povezali s tem, kar imamo vsi najraje, z glasbo.«
Z leti je njihovo igranje postalo še kako ubrano, godbeniki so v domačih krajih na različnih proslavah, pogrebih in srečanjih postali nepogrešljiv člen, a Jože se je leta 1993 hudo ponesrečil. Njegovo pot v orkestru nadaljuje njegov sin Blaž, so pa v domačem orkestru še štirje člani, ki so leta 1973 orali ledino: Jožetov brat Tone Simončič, Miro Potočar, Slavko Recelj in Janez Selak, slednji je bil pobudnik obuditve godbe. Glasba je tudi po nesreči še vedno Jožetova nepogrešljiva sopotnica in opora.
Usodni padec
Jože Simončič je bil star 43 let, poln delovnih moči in zagona, ko je usodno padel, to pa mu je življenje postavilo na glavo. Pa ne le njemu, tudi njegovi družini, sin je bil takrat star 11 let, hči pa je začela obiskovati gimnazijo. Po večmesečnem zdravljenju je bilo jasno: Jože, ki je ostal tudi brez desne roke, bo na invalidskem vozičku.»Bila je sobota, 15. maja, 1993. V Ostrogu smo delali streho, ko se je ena od desk pod mojimi nogami nenadoma zlomila. Priletel sem na tla z višine dobrih treh metrov,« se je nesreče spominjal Jože. Zlomil si je obe roki; levo v zapestju, na podlahti desne roke je imel odprt zlom, poškodoval si je tudi četrto in peto vretence. Sedem ur je trajala operacija hrbtenice, in potem ko se je njegovo počutje po nekaj dneh že izboljševalo, se je nato nenadoma začelo slabšati. Dobil je vročino. Ugotovili so, da zaradi plinske gangrene, roka se je začela zastrupljati, saj ji nihče ni namenjal pozornosti, mavec so namreč namestili kar na neočiščeno rano. Roko so mu morali potem zaradi zastrupitve v nadlahti odrezati.
Danes je Jože odvisen od pomoči drugih, pri tem pa je njegova desna roka žena Marija, ki je po njegovi nesreči naredila izpit za avto, pred leti pa sta se še kako razveselila prilagojenega vozila, v katero se lahko Jože zapelje kar z vozičkom.
Žal ga na dobrodelni koncert zaradi zdravstvenih težav ni bilo. Maja lani je imel namreč operacijo na nogi, v bolnišnici je bil kar dva meseca. Hudo mu je bilo, ker se ni mogel udeležiti koncerta, kjer so bili številni prijatelji, sovaščani, znanci … in tudi godbeniki. Je pa v klepetu z nami obudil spomine na glasbene začetke. »Za tiste čase smo kar dobro igrali, a danes s takšnim igranjem, kakršno je bilo naše na začetku, ne bi šlo, najbrž bi nas z odra napodili. Na začetku smo znali zaigrati vsega tri skladbe, korakati nismo znali po taktu, vsak je šel po svoje,« se je nasmehnil Jože in dodal, da je godba z leti rasla, tako številčno kot kakovostno, prihajali so namreč mladi člani s končano glasbeno šolo.
Obnovili bodo stanovanje
Pred dnevi so tako ljubitelji glasbe do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Kulturnega centra Primoža Trubarja v Šentjerneju. Igrala sta Pihalni orkester občine Šentjernej pod taktirko Sandija Franka in Godba Slovenskih železnic, ki jo vodi Franci Lipovšek. Zapeli sta solistki; domačinka Eva Gorenc, ki jo poznamo tudi kot finalistko šova Slovenija ima talent, in Katja Ajster - Kataya, zagotovo najlepši ženski glas med zaposlenimi na Slovenskih železnicah. Prireditev, ki jo je povezovala Bernarda Žarn, si je ogledal tudi predsednik države Borut Pahor, ki je na koncu predal od vstopnine zbran denar Jožetovemu sinu Blažu, gre za 3520 evrov, 500 evrov so prispevale Slovenske železnice, 200 tudi Jožetovi sosedje Kovačičevi oziroma Vulkanizerstvo Kovačič in gotovo še kdo. Jožetu bo denar ob skromni invalidski pokojnini še kako prav prišel, vložiti ga namerava v obnovo stanovanja.Resda ni mogel biti s tistimi, ki jih je združil prav on, a sporočilo je, kot je dejal predsednik domačega pihalnega orkestra Jani Selak, jasno: »Jože je del nas, združili smo moči in se povezali s tem, kar imamo vsi najraje, z glasbo.«
Predstavitvene informacije
Komentarji:
20:32
Prehranjujte se čuječe