O BOLEZNI NE MOLČI

Mladi slovenski voditelj hudo zbolel: sledile so kemoterapije, operacije

Objavljeno 14. marec 2019 18.35 | Posodobljeno 14. marec 2019 20.08 | Piše: N. Č.
Denis Malačič je ostat tudi brez obeh služb in življenje se mu je hitro obrnilo na glavo.
Denis je v zadnjih mesecih preživel veliko časa po bolnišnicah. FOTO: Instagram, zaslonski posnetek
»Si 30-letni samostojni podjetnik, ki usklajuje dve službi z občasnimi projekti. Kot karierist si želiš uspeti, nato pa te doleti diagnoza raka. Sledijo kemoterapije, operacije in sedemmesečno zdravljenje. Izgubiš obe službi, projektov več ni, za bolniški stalež pa se zdi, da počasi vendarle prihaja h koncu, saj so najnovejši zdravniški izvidi zelo spodbudni. In vprašanje se glasi: kam naprej?« je v svojem blogu te dni zapisal radijski in televizijski voditelj Denis Malačič.


Po sedmih mesecih terapij in operacij so Denisovi zdravniški izvidi spodbudni, a kot pravi je bila preizkušnja zelo težka. »Vse se je zgodilo tako hitro – v četrtek sem izvedel za diagnozo, v ponedeljek so me sprejeli v bolnišnico, naredili dodatne preiskave, v torek operirali ter me v sredo pustili domov, rekoč, da me v ponedeljek pričakujejo na sprejemu na onkološkem. Kako sem reagiral, ko sem izvedel, da me zelo verjetno čaka ciklus štirih kemoterapij in pol leta bolniške? Iskreno, zaradi šoka se ne spomnim.«


Denisu so odkrili raka na modih, ki se je razširil tudi na bezgavke, zametki pa so bili vidni še na pljučih. Začetke zdravljenja je opisal takole: »Pobril sem se torej 'na nulo' in nato izvedel, da ne bi bilo treba, saj bi mi lasje začeli izpadati šele po mesecu dni. To se je kasneje tudi zgodilo in prizadelo me je bolj, kot sem mislil, da me bo – ko izgubiš svoje lase, ko ti odpade brada in ko ti začenjajo odpadati še obrvi oz. se ti posvetlijo, postaneš nekdo drug. Nekdo, ki ga nočeš. Hrepeniš po tem, da bi v ogledalu zagledal svojo staro podobo, in upaš, da bo jutro, ko se bo to zgodilo, prišlo kmalu.«


Toda Denis ne obupuje. »Ja, diagnosticirali so mi raka, izgubil sem obe službi, projektov trenutno nimam; ne vem, kaj se bo zgodilo z mano po zaključenem zdravljenju … Pa bo jeza zaradi vsega naštetega prinesla rešitev? Ne. Zakaj ne? Ker zamere in samopomilovanje ne spadajo med rešitve. /.../ Stojim na točki nič, se sentimentalno oziram nazaj k znanemu, pred mano pa je brezmejno polje neznanega.« Kljub temu optimistično zre v prihodnost, saj »smo lahko hvaležni za vsako novo priložnost in za vsak nov začetek«.
Deli s prijatelji