Alenova izpoved: Hvaležen sem, da odprem oči

Ko se je Alen Jovanović prijavil v resničnostni šov Big Brother, je živel brezskrbno, pričakoval je rojstvo prvega otroka in neustrašno zrl v svetlo prihodnost. A v trenutku se mu je vse postavilo na glavo, zbolel je za rakom in multiplo sklerozo. Težka izkušnja ga je spremenila, iz nje se je veliko naučil. A upanja nikakor ni izgubil. Tako nam je te dni sporočil veselo novico, da se njegovo zdravstveno stanje izboljšuje. »Že eno leto je tumor samo na kontroli, rast se je ustavila, miruje. Zmanjšati ga poskušam tudi z alternativo. Če bi šlo le za eno bolezen, bi šlo res dosti lažje, vendar mi je multipla skleroza velikokrat otežila zadevo. Moral sem nehati jemati zdravila, saj mi je kemoterapija poslabšala imunski sistem, ker pa ta zdravila slabšajo tudi multiplo, sem jih moral dati na stran,« je začel pripovedovati Alen. Zelo si želi, da bi mu tumor v glavi odstranili, vendar si zdravniki v Sloveniji na operacijo ne upajo niti pomisliti, pravi. »Tudi njihove izjave, da je nevarna že biopsija oziroma jemanje vzorca, mi niso ravno pomagale,« je pripomnil. Obstaja pa zdravnik v Belgiji, ki operira take primere.

Nov začetek

»Dolgo sem potreboval, da sem se sestavil. Vse sem moral začeti na novo, od začetka. Prej sem živel zdravo, vendar ne dovolj za ti dve bolezni. Moral sem spremeniti prehrano, da se je telo začelo boriti. Imam vzpone in padce v počutju. Pač imam multiplo, ki bo moj življenjski sopotnik, ampak se ne dam. Veselim se vsakega dneva posebej in sem hvaležen, ko odprem oči. V tej težki izkušnji sem šele res spoznal samega sebe in kaj vse zmorem. Čeprav imamo v sebi močan nagon za preživetje, včasih res potrebuješ močan razlog, da nadaljuješ. Hvaležen sem družini in prijateljem, ki so mi stali ob strani in mi še vedno stojijo,« je nadaljeval ganljivo pripoved. Svojo bitko bi rad strnil tudi v knjigo. Začel je pisati dnevnik in ugotovil, da se je bolje počutil, ko je svoja občutja prelil na papir. »V knjigi bi rad spregovoril o tem, da je včasih po dežju še vedno dež in da je treba kljub temu vztrajati. Vem, da se veliko ljudi bori s podobnimi težavami. Tega ne vedo, toda včasih so mi ravno ti ljudje, ki sem jih videl ali spoznal, dali moč, da nadaljujem. To bi rad naredil s knjigo,« je povedal. Kot pravi, napreduje počasi. Nekaj je že spisal, vendar pa knjiga še ni dokončana.

Ko se otrok zbudi z nasmehom

Največ volje in energije mu je vlila hčerka Lejla. Rodila se je v zanj zelo težkem obdobju, toda kot pravi, je očetovstvo nekaj najboljšega, kar se mu je zgodilo. »To je bila moja življenjska želja. Ko se je Lejla rodila, mi je dala smisel za nadaljevanje takega življenja. Trudil sem se in se še naprej, da ti bolezni ne prikrajšata moje hčere za lepo otroštvo. Ravno zaradi nje sem se velikokrat pobral in vztrajal. Toliko moči mi daje Lejla, da včasih težko verjamem, da sem to jaz. Da še vedno toliko zmorem. Seveda so dnevi, ko sem preutrujen, iztrošen in nimam moči, da bi vstal. Vendar ko se to bitjece zbudi z nasmehom in te pokliče 'ati', pozabiš na vse. To je bogastvo, ki bogati življenje,« je poln čustev govoril o svojem zakladu. Znova je tudi ponovil, da želi z njo zaplesati na maturantskem plesu in da se bo trdno držal tega cilja. Zelo hvaležen je seveda tudi partnerici Tanji. Dejal je še, da se želi v prihodnosti vrniti v šolske klopi in si s tem odpreti še več vrat. Hkrati pa si želi še naprej širiti glas o bolezni, kako jo premagati in kako se spopadati s stiskami, ki jih prinaša. Zaveda se, da veliko ljudi preživlja težke čase, pa morda nimajo pomoči in podpore, kot jo ima sam. »Niste sami, smo tu. Prisluhnil sem veliko ljudem, odkar sem šel s svojo boleznijo v javnost. In če se le da, bom še poslušal. Vztrajajte, saj nikoli ne veste, komu ste navdih in moč!«