NEVERJETNA
Upokojenka vsak dan na drsalkah
Prek zamrznjenega jezera je najbližja pot do mesta. Ljubov živi sama z živino, psi in mačkami.
Odpri galerijo
Spretna je kot v mladih letih. FOTO: Reuters
Življenje daleč od civilizacije, v družbi njej ljubih živali in v neposredni bližini njenega dragega Bajkalskega jezera je zanjo uresničitev sanj. Da je večino leta sama, je ne moti, še več: človeške družbe ne pogreša, živali in narava ji dajejo vse, kar potrebuje.
K sreči je Ljubov Morehodova, ki zelo redko zapusti okolico svojega doma v vasici Kali blizu sibirskega Irkutska, kljub zrelim letom, šteje jih 79, zdrava, samozadostna in vitalna. Preživetje ji omogoča skromna pokojnina, kruh si je služila v tovarni delovnih strojev, kakovosten jedilnik pa ji vsak dan omogoča tudi nekaj glav goveda. Pa saj ne potrebuje veliko, živi skromno, a nadvse zadovoljno, mačke in psi so njeni najboljši in najzvestejši prijatelji, poudarja. Pred leti je ovdovela, a ji še na misel ni prišlo, da bi se odselila v večje mesto, kot so jo prepričevali otroci. Ti jo obiščejo vsako poletje in jo razveselijo z vnuki, pa tudi preostale dni ima polne roke dela. Vsak dan skrbi za živino in dom ter občuduje Bajkalsko jezero, včasih ob njem sedi in občuduje gladino, najsi bo povsem mirna ali pa razburkana, pozimi, ko zamrzne, pa postane njena trasa do najbližjega mesta; to je namreč ob bregu oddaljeno 30 kilometrov, če ga predrsa, je poti le za štiri kilometre. In čeprav ima avtomobil, si vseeno raje nadene drsalke, na katerih je Ljubov še vedno nadvse spretna, in to prav na tistih, ki ji jih je v otroštvu, bilo je leta 1943, iz lesa, blaga in vrvi izdelal oče. Tako je v otroških letih, mnogo hitreje, kakor da bi gazila po snegu, prišla do šole, pozneje pa do službe in zdaj po najnujnejših opravkih. Ali pa ko gre lovit čredo pobeglih krav, ki jih na drsalkah v trenutku dohiti in nažene nazaj do doma.
Včasih pa drsa zgolj za zabavo, za rekreacijo in zdravje, kot rada poudarja, ji bolečine v hrbtenici med drsanjem kar izginejo, zamrznjeno površje največjega sladkovodnega jezera na svetu pa ji vsak dan ponudi kaj novega.
Naredil ji jih je oče
K sreči je Ljubov Morehodova, ki zelo redko zapusti okolico svojega doma v vasici Kali blizu sibirskega Irkutska, kljub zrelim letom, šteje jih 79, zdrava, samozadostna in vitalna. Preživetje ji omogoča skromna pokojnina, kruh si je služila v tovarni delovnih strojev, kakovosten jedilnik pa ji vsak dan omogoča tudi nekaj glav goveda. Pa saj ne potrebuje veliko, živi skromno, a nadvse zadovoljno, mačke in psi so njeni najboljši in najzvestejši prijatelji, poudarja. Pred leti je ovdovela, a ji še na misel ni prišlo, da bi se odselila v večje mesto, kot so jo prepričevali otroci. Ti jo obiščejo vsako poletje in jo razveselijo z vnuki, pa tudi preostale dni ima polne roke dela. Vsak dan skrbi za živino in dom ter občuduje Bajkalsko jezero, včasih ob njem sedi in občuduje gladino, najsi bo povsem mirna ali pa razburkana, pozimi, ko zamrzne, pa postane njena trasa do najbližjega mesta; to je namreč ob bregu oddaljeno 30 kilometrov, če ga predrsa, je poti le za štiri kilometre. In čeprav ima avtomobil, si vseeno raje nadene drsalke, na katerih je Ljubov še vedno nadvse spretna, in to prav na tistih, ki ji jih je v otroštvu, bilo je leta 1943, iz lesa, blaga in vrvi izdelal oče. Tako je v otroških letih, mnogo hitreje, kakor da bi gazila po snegu, prišla do šole, pozneje pa do službe in zdaj po najnujnejših opravkih. Ali pa ko gre lovit čredo pobeglih krav, ki jih na drsalkah v trenutku dohiti in nažene nazaj do doma.
Včasih pa drsa zgolj za zabavo, za rekreacijo in zdravje, kot rada poudarja, ji bolečine v hrbtenici med drsanjem kar izginejo, zamrznjeno površje največjega sladkovodnega jezera na svetu pa ji vsak dan ponudi kaj novega.
