JUAN DUAL
Brez organov na maraton
Preživel je zahtevne posege, a je ultramaratonec. Tek mu daje energijo in upanje, mnogim je za zgled.
Odpri galerijo
Zdaj se je že toliko okrepil, da se uri za gorske teke. FOTOGRAFIJI: Instagram
Če zmorem jaz, zmore vsakdo, poudarja 36-letni Juan Dual, ki se na svoj račun rad pošali, da je v notranjosti prazen, a žal je resnica – dobesedna. Ko je bila star komaj trinajst let, se je izkazalo, da je žrtev družinske polipoze. Bolezen mu je že pri devetnajstih letih vzela debelo črevo in danko, a to je bil šele začetek.
Do njegovega 28. leta so se težave le še stopnjevale, polipoza je zajela tudi njegov želodec, od katerega se je prav tako moral posloviti; po operaciji bi skorajda umrl zaradi obsežne krvavitve, a je čudežno preživel. Vidno shujšan in oslabljen je le zapustil bolnišnico in se postavil na noge, potem pa je pošastna bakterija zajela še njegov žolčnik, ki so mu ga potem ravno tako odstranili.
»Bil sem krepek moški, zaradi vseh posegov pa sem izgubil polovico telesne mase,« se spominja Španec, ki je po okrevanju sprejel povabilo prijateljev, da jih obišče na Japonskem. In tam je sklenil obrniti nov list v življenju. No, za to je bil zaslužen prijateljev pes, s katerim se je rad sprehajal, a veliki ljubljenec je tako zelo močno vlekel povodec, da je Juan moral ob njem teči. In tako je spoznal, da pravzaprav zmore teči in da se pri tem počuti prav odlično! Čez nekaj mesecev je odpotoval še na Otok, kjer je našel delo v majhnem kraju, kjer pa druge zabave v prostem času kakor tek preprosto ni našel. A ta ga je krepil in navdajal z upanjem še naprej.
Ker sam lakote ne zmore občutiti, se je posvetoval z nutricionistom, ki mu je glede na telesne napore predpisal posebno dieto, ki se je mora strogo držati. Jesti mora velikokrat na dan, ob natančno določenih urah, če si želi zagotoviti dovolj energije, s strogim režimom pa mu je najprej uspelo preteči mali maraton v Barceloni, zdaj pa se uri že za gorske teke in ultramaratonske preizkušnje.
»Šport mi je dal vse, predvsem pa upanje. Več ko tečem, več pojem, a se tako počutim močnejšega in živega. Moja družina si ni mislila, da bom sploh preživel, tako da so presrečni, ko me vidijo tako polnega energije. Jaz pa sem vesel, da so oni pomirjeni in da sem pri tem morda v navdih še komu,« še sklene pogumni Juan.
Hvaležen je psu
Do njegovega 28. leta so se težave le še stopnjevale, polipoza je zajela tudi njegov želodec, od katerega se je prav tako moral posloviti; po operaciji bi skorajda umrl zaradi obsežne krvavitve, a je čudežno preživel. Vidno shujšan in oslabljen je le zapustil bolnišnico in se postavil na noge, potem pa je pošastna bakterija zajela še njegov žolčnik, ki so mu ga potem ravno tako odstranili.
Bolezen mu ni odvzela volje do življenja.
»Bil sem krepek moški, zaradi vseh posegov pa sem izgubil polovico telesne mase,« se spominja Španec, ki je po okrevanju sprejel povabilo prijateljev, da jih obišče na Japonskem. In tam je sklenil obrniti nov list v življenju. No, za to je bil zaslužen prijateljev pes, s katerim se je rad sprehajal, a veliki ljubljenec je tako zelo močno vlekel povodec, da je Juan moral ob njem teči. In tako je spoznal, da pravzaprav zmore teči in da se pri tem počuti prav odlično! Čez nekaj mesecev je odpotoval še na Otok, kjer je našel delo v majhnem kraju, kjer pa druge zabave v prostem času kakor tek preprosto ni našel. A ta ga je krepil in navdajal z upanjem še naprej.
Družinska polipoza mu je vzela več organov.
Ker sam lakote ne zmore občutiti, se je posvetoval z nutricionistom, ki mu je glede na telesne napore predpisal posebno dieto, ki se je mora strogo držati. Jesti mora velikokrat na dan, ob natančno določenih urah, če si želi zagotoviti dovolj energije, s strogim režimom pa mu je najprej uspelo preteči mali maraton v Barceloni, zdaj pa se uri že za gorske teke in ultramaratonske preizkušnje.
13
je bil star, ko je spoznal bridko usodo.
je bil star, ko je spoznal bridko usodo.
»Šport mi je dal vse, predvsem pa upanje. Več ko tečem, več pojem, a se tako počutim močnejšega in živega. Moja družina si ni mislila, da bom sploh preživel, tako da so presrečni, ko me vidijo tako polnega energije. Jaz pa sem vesel, da so oni pomirjeni in da sem pri tem morda v navdih še komu,« še sklene pogumni Juan.
