SKRB ZA ŽIVALI
Zgodbe junakov: Zlata je zavetnica štepanjskih mačk
V letu rojstva Slovenskih novic je našla tri zapuščene mucke. Skrb za živali je požrla veliko prihrankov in regresov.
Odpri galerijo
Na stalno mesto jih pride vsak večer nahranit. FOTO: osebni arhiv
Pred Domom za starejše občane Moste Polje je mogočen travnik. Pred 30 leti je bil ta travnik, ki leži ob blokovskem predelu Štepanjskega naselja, mesto, kjer se je paslo tudi po 200 brezdomnih mačk. Bližala se je katastrofa.
Spomine smo obujali z domačinko Zlato Prah, ki je sčasoma postala prava zaščitnica teh štepanjskih mačk, še več, poskrbela je, da se ni zgodila katastrofa, ki je grozila.
V ta del Ljubljane je Zlato pred 35 leti pripeljala ljubezen. Potem pa je v letu, ko so se rodile tudi Slovenske novice, našla pri nekem smetnjaku tri zapuščene mačje mladičke. »Ker nisem natančno vedela, kam z njimi, mi je soseda svetovala, naj jih odnesem na drug konec naselja, češ da so tam garaže, kjer se prav tako zadržujejo takšne mačke. V dobri veri sem jih tja tudi odnesla, žal pa mucki niso preživeli, tamkajšnje okolje jih ni sprejelo,« se je spominjala.
Ta dogodek jo je še kako vznemiril. In obenem spodbudil. »Če nisem mogla pomagati tem trem, bom pa drugim!« je bila odločna. In kmalu ugotovila, da je takšnih mačk v neposredni okolici še veliko več. Opazila je, da so to pravzaprav nikogaršnje mačke, lačne in bolne, kakšnih 20 jih je bilo v njenem rajonu, in začela jih je hraniti.
Ogromno prihrankov je šlo za to poslanstvo, prva leta, ko še ni bilo briketov in sodobne mačje hrane, je vsak dan nakuhala enormne količine riža in testenin, ljudje so jo že na daleč prepoznali, ko je na stalno mačje gostišče krenila kar z velikim vedrom, prepolnim hrane. Pri mesarju si je izposlovala za nameček še cenejše meso, v ribarnici ribe.
A že kmalu trčila ob novo prepreko: povsem nehote in nevede je namreč sprožila silovito mačjo reprodukcijo, zdaj, ko so bile site, so se samo še bolj razmnoževale, opazila je, da so nekatere kotile kar trikrat v letu, na lepem jih je naštela že več kot 100!
Pa to še ni vse: nekastrirani mački so uprizarjali orkester, ki je šel stanovalcem vse bolj na živce, vrtičkarji so se kar naprej pritoževali, da jim brskajo po zelenjavi, spet drugi, da praskajo po njihovih avtomobilih. Ker so Zlati Prah na lepem stvari ušle izpod nadzora, mačke so bile že vsepovsod, je pomoč poiskala pri društvu proti mučenju živali. To so bila leta, ko jih je lovila še z navadno odejo. Bilo je to obdobje, ko so šli vsi njeni regresi za sterilizacijo teh mačk. »Ko so se v službi pogovarjali, kam bodo odšli, sem jaz že zdavnaj vedela,« se je spominjala. Pa saj tudi doma ni vedno našla popolne podpore. »Glede na to, da nismo mogli nikamor, najbrž razumete, zakaj je ni bilo ...« Otrokoma je bilo nemogoče razložiti, zakaj ne gredo na morje.
Zlata pa je sledila svojemu poslanstvu in vedela, da je to edina možna pot: »S sterilizacijo ene mačke jih lahko rešiš tudi 15, toliko mladičev jih ima lahko ena na leto!« In se spomnila prelomnega leta 2005, ko se je povezala z Gmajnicami: za sterilizacijo ji ni bilo treba več plačevati iz lastnega žepa, dobila pa je tudi živolovko. »Če ne bi bilo Gmajnic, bi bila v Štepanjskem naselju resnična katastrofa!« je prepričana.
Tudi zato je brezdomnih mačk danes na tem območju le še 17 in ne več 200, pa še to so predvsem ostarele živali. Njihova zavetnica bo poskrbela, da jih že kmalu ne bo več. Zanimiv paradoks, pa čeprav v sozvočju z njenim prepričanjem, da morajo biti mačke – udomačene.
Spomine smo obujali z domačinko Zlato Prah, ki je sčasoma postala prava zaščitnica teh štepanjskih mačk, še več, poskrbela je, da se ni zgodila katastrofa, ki je grozila.
Hotela dobro, povzročila razmnoževanje
V ta del Ljubljane je Zlato pred 35 leti pripeljala ljubezen. Potem pa je v letu, ko so se rodile tudi Slovenske novice, našla pri nekem smetnjaku tri zapuščene mačje mladičke. »Ker nisem natančno vedela, kam z njimi, mi je soseda svetovala, naj jih odnesem na drug konec naselja, češ da so tam garaže, kjer se prav tako zadržujejo takšne mačke. V dobri veri sem jih tja tudi odnesla, žal pa mucki niso preživeli, tamkajšnje okolje jih ni sprejelo,« se je spominjala.
Če je včasih hrano nosila v vedrih, je danes znosnejše. Foto: Dejan Javornik
Ta dogodek jo je še kako vznemiril. In obenem spodbudil. »Če nisem mogla pomagati tem trem, bom pa drugim!« je bila odločna. In kmalu ugotovila, da je takšnih mačk v neposredni okolici še veliko več. Opazila je, da so to pravzaprav nikogaršnje mačke, lačne in bolne, kakšnih 20 jih je bilo v njenem rajonu, in začela jih je hraniti.
Ogromno prihrankov je šlo za to poslanstvo, prva leta, ko še ni bilo briketov in sodobne mačje hrane, je vsak dan nakuhala enormne količine riža in testenin, ljudje so jo že na daleč prepoznali, ko je na stalno mačje gostišče krenila kar z velikim vedrom, prepolnim hrane. Pri mesarju si je izposlovala za nameček še cenejše meso, v ribarnici ribe.
Ob 30-letnici Slovenskih novic smo z ekipo Radia 1 pripravili posebno akcijo, s katero iščemo zgodbe resničnih junakov. V prejšnjem tednu so na Radiu 1 obujali zanimive zgodbe iz preteklosti, ki smo jih objavili v Slovenskih novicah. Obenem smo pozivali poslušalce, naj tudi sami prispevajo kako zanimivo, junaško zgodbo iz soseščine, nenavadne dogodke ali naključja. Izbrali smo pet najbolj zanimivih in obiskali junake, njihove zgodbe lahko ta teden berete na straneh Slovenskih novic in slišite v jutranjem programu Denis Avdić showa. Nekdo izmed sodelujočih pa bo v nagradnem žrebanju osvojil veliko nagrado – kar 30-letno naročnino na naše in vaše Slovenske novice! Več na www.radio1.si.
A že kmalu trčila ob novo prepreko: povsem nehote in nevede je namreč sprožila silovito mačjo reprodukcijo, zdaj, ko so bile site, so se samo še bolj razmnoževale, opazila je, da so nekatere kotile kar trikrat v letu, na lepem jih je naštela že več kot 100!
Regresi za potepuške mačke
Pa to še ni vse: nekastrirani mački so uprizarjali orkester, ki je šel stanovalcem vse bolj na živce, vrtičkarji so se kar naprej pritoževali, da jim brskajo po zelenjavi, spet drugi, da praskajo po njihovih avtomobilih. Ker so Zlati Prah na lepem stvari ušle izpod nadzora, mačke so bile že vsepovsod, je pomoč poiskala pri društvu proti mučenju živali. To so bila leta, ko jih je lovila še z navadno odejo. Bilo je to obdobje, ko so šli vsi njeni regresi za sterilizacijo teh mačk. »Ko so se v službi pogovarjali, kam bodo odšli, sem jaz že zdavnaj vedela,« se je spominjala. Pa saj tudi doma ni vedno našla popolne podpore. »Glede na to, da nismo mogli nikamor, najbrž razumete, zakaj je ni bilo ...« Otrokoma je bilo nemogoče razložiti, zakaj ne gredo na morje.
Zlata pa je sledila svojemu poslanstvu in vedela, da je to edina možna pot: »S sterilizacijo ene mačke jih lahko rešiš tudi 15, toliko mladičev jih ima lahko ena na leto!« In se spomnila prelomnega leta 2005, ko se je povezala z Gmajnicami: za sterilizacijo ji ni bilo treba več plačevati iz lastnega žepa, dobila pa je tudi živolovko. »Če ne bi bilo Gmajnic, bi bila v Štepanjskem naselju resnična katastrofa!« je prepričana.
200
prostoživečih mačk se je paslo na travniku ob blokovskem predelu Štepanjskega naselja.
prostoživečih mačk se je paslo na travniku ob blokovskem predelu Štepanjskega naselja.
Tudi zato je brezdomnih mačk danes na tem območju le še 17 in ne več 200, pa še to so predvsem ostarele živali. Njihova zavetnica bo poskrbela, da jih že kmalu ne bo več. Zanimiv paradoks, pa čeprav v sozvočju z njenim prepričanjem, da morajo biti mačke – udomačene.
