Obujamo spomine: Ugnala je raka in osvojila Triglav

Naši predhodniki pri časopisni hiši Delo so bili še kako odprti za različne ideje. Tako so se v redakciji revije Tedenska tribuna spraševali, ali je mogoče na vrh očakov kranjskih siv'ga poglavarja peljati sto mamic, deklet, sester, babic, ki podpirajo vsaj tri vogale domačih hiš. Pa ne v enem letu. Istega dne, isto uro!

Načrt za vzpon v letu 1966 je sestavil novinar in vrhunski alpinist Ante Mahkota (1936–2018). Ko so ga tovariši na vodstvenih položajih hvalili zaradi izvirnosti, je brez omahovanja priznal, da zamisel ni izvirna. Toliko žensk je na švicarsko Monte Roso, ki je s 4634 metri drugi najvišji vrh v Alpah, nekaj let prej peljal lokalni župnik, a je pohod organiziral le enkrat, pa še to se je njegova stotnija del poti iz Zermatta udobno peljala z najvišjo železniško progo na odprtem v Evropi. Tudi našim sto ženskam na vrhu Triglava je malokdo napovedoval dolgi vek. In se zmotil: tradicijo je le lani prekinila epidemija.

V tretje gre rado Veliko pohval je bilo izrečenih, pesmi iz srca spesnjenih, potem ko so se minula leta srečne stotnije vrnile z vrha Triglava v dolino. Vendar so same osvojile vrh, mi smo le stopali ob njih in jim bili v spodbudo ter skrbeli za varnost. Med njimi je bila tudi danes 48-letna Saša Karun z Visokega.

»Leta 2017 sem šla prvič v življenju na Triglav,« pove mamica treh otrok in razkrije zgodbo, ki se je začela devet let pred tem. »Hudo sem zbolela, diagnoza rak, in takrat sem mislila, da bom umrla. Preden bi se to zgodilo, sem hotela uresničiti nekaj želja. Prva je bila, da se preselimo v lastno hišo, druga, da dokončam visoko šolo za računovodstvo, in tretja, da stopim na vrh Triglava.« Saša se je z družino najprej preselila pod lastno streho. Diplomirala je, pred tem tudi popolnoma ozdravela. Ostala je še ena sama samcata neizpolnjena želja.

»Že pred tem sem se dvakrat prijavila na razpis, a nisem bila izžrebana. Ker gre v tretje rado, je prijateljica Mojca Repinc, na Triglavu je bila z vami leto pred mano, izpolnila prijavnico in jo oddala. Kot sem pozneje izvedela, sem bila izžrebana kot rezerva. Teden dni pred odhodom je ena od udeleženk odpovedala ter mi tako sprostila mesto.«

Saša je bila v skupini predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije Janeza Rozmana. »Organizacija je bila čudovita, saj me je bilo strah, kako bom sploh prišla do vrha. Pred tem nisem nikoli bila na nobenem dvatisočaku. Opazila sem, da je prvi v koloni Klemen Volontar poznavalsko prilagodil tempo hoje veliki skupini. Ko sem prišla do Planike, sem si rekla: joj, kam pa zdaj, pa ja ne naprej? Do vrha smo bili več ali manj v megli, bilo je hladno, hodili smo s kapami in rokavicami.« Vendar kot bi Triglav vedel, da je to leto v skupini Saša, ki je premagala hudo bolezen: »Ko sem stopila na vrh, so se oblaki odstrli. Bilo je kot v pravljici. Pod nami meglena koprena, nad nami čista modrina neba. Jokala sem kot majhen otrok. Vse, kar sem si vedno želela, se mi je izpolnilo.« Za krst je dobila z vrvjo po zadnjici, takrat že v kratkih rokavih, tako je pritisnilo sonce. »Ob vrnitvi sem videla glorijo, izjemno redek pojav v gorah, prvič v življenju. Ko smo se vračali, je že pred Malim Triglavom spet megla zagrnila vrh.«


Karunova je poskusila srečo še enkrat. »Uspelo mi je v žrebu naslednje leto in še enkrat sem bila v skupini z Rozmanom. To je bilo edinstveno doživetje, saj smo bili na vrhu tisto leto, ko je bil Aljažev stolp v dolini.« Sama se na Triglav ni vzpela, a si je obljubila, da bo nekoč na vrh popeljala sina: »Izkušnja je bila nepozabna. Z nekaj dekleti iz te prve skupine smo še vedno v navezi. Upajmo, da je bilo lani prvič in edinkrat odpovedano.«