30 LET
Dunajska in Slovenska namesto Titove
Leta 1991 je pod županovanjem Jožeta Strgarja oblast preimenovala Titovo cesto.
Odpri galerijo
Leta 1991 so ji spremenili ime, dve leti pozneje je napis v podhodu Plave lagune za ljubljanskim Bežigradom še vedno spominjal na stare čase. FOTO: BLAŽ SAMEC
Bilo je davnega leta 1952, ko je tedanja partijska oblast z županom Jako Avšičem v Ljubljani Tyrševo cesto, ki popotnika pelje mimo Name, Nebotičnika in še naprej, preimenovala v Titovo cesto. In ljudje ter prebivalci so se tega hitro navadili.
Toda prišlo je leto 1991. In s tem demokracija ter svoboda. Mestu je načeloval župan Jože Strgar. Ulico, nekdaj poimenovano po maršalu, so preimenovali v Dunajsko in Slovensko cesto.
Titova cesta je bila tako pred skoraj tridesetimi leti razdeljena na Slovensko in Dunajsko cesto, Moša Pijadejeva ulica je bila preimenovana v Kolodvorsko, Albanska ulica pa je pozneje postala Vojkova. »Mislim, da je bila odločitev povezana s slovenskim nacionalizmom, po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, je ta postal še toliko pomembnejši dejavnik,« je pred časom dejal dolgoletni predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani Božidar Jezernik.
V Ljubljani je skoraj 1700 različnih ulic, ki so vsaka na svoj način, ene enostavno, druge po dolgotrajnem in mučnem usklajevanju, dobile svoja imena.
Izvor nekaterih imen pa je takoj razumljiv – na primer Celovška cesta, ki je dobila ime že v začetku 19. stoletja, ker je pač usmerjena proti Celovcu. Spet druga poimenovanja pa zahtevajo nekoliko več razmisleka in poznavanja zgodovine.
Za radovedneže pa še to: naziv najdaljše ulice po črkah v imenu je za hip pripadel Ulici slovenskih teritorialcev, ki je v Kočevju, a se je kaj kmalu izkazalo, da 28 črk ni dovolj. Več znakov ima namreč Ulica škofa Maksimilijana Držečnika – 32 črk, ki je v Mariboru dobila ime pred desetimi leti. Prav tako kot Mariborčani, ki imajo ulico s tako dolgim imenom, so lahko na ulico z 29 črkami ponosni Kamničani, saj nekateri živijo na Ulici Kamniško-zasavskega odreda. Črko manj od Ulice slovenskih teritorialcev pa ima Trg mladinskih delovnih brigad, ki je v Ljubljani.
Še vedno pa so slovenski kraji in ulice pravi amaterji v primerjavi z otoškim Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogochom, vasico na severozahodu Walesa. O njej so Slovenske novice pisale v svoji dozdajšnji tridesetletni zgodovini, vsaj doslej še niso razmišljali o preimenovanju. Dolgo ime pa sicer v prevodu pomeni cerkev sv. Marije v votlini bele leske pri vrtinčastih brzicah in cerkev sv. Tysilia pri rdeči jami.
Toda prišlo je leto 1991. In s tem demokracija ter svoboda. Mestu je načeloval župan Jože Strgar. Ulico, nekdaj poimenovano po maršalu, so preimenovali v Dunajsko in Slovensko cesto.
Titova cesta je bila tako pred skoraj tridesetimi leti razdeljena na Slovensko in Dunajsko cesto, Moša Pijadejeva ulica je bila preimenovana v Kolodvorsko, Albanska ulica pa je pozneje postala Vojkova. »Mislim, da je bila odločitev povezana s slovenskim nacionalizmom, po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, je ta postal še toliko pomembnejši dejavnik,« je pred časom dejal dolgoletni predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani Božidar Jezernik.
V Ljubljani je skoraj 1700 različnih ulic, ki so vsaka na svoj način, ene enostavno, druge po dolgotrajnem in mučnem usklajevanju, dobile svoja imena.
Izvor nekaterih imen pa je takoj razumljiv – na primer Celovška cesta, ki je dobila ime že v začetku 19. stoletja, ker je pač usmerjena proti Celovcu. Spet druga poimenovanja pa zahtevajo nekoliko več razmisleka in poznavanja zgodovine.
Za radovedneže pa še to: naziv najdaljše ulice po črkah v imenu je za hip pripadel Ulici slovenskih teritorialcev, ki je v Kočevju, a se je kaj kmalu izkazalo, da 28 črk ni dovolj. Več znakov ima namreč Ulica škofa Maksimilijana Držečnika – 32 črk, ki je v Mariboru dobila ime pred desetimi leti. Prav tako kot Mariborčani, ki imajo ulico s tako dolgim imenom, so lahko na ulico z 29 črkami ponosni Kamničani, saj nekateri živijo na Ulici Kamniško-zasavskega odreda. Črko manj od Ulice slovenskih teritorialcev pa ima Trg mladinskih delovnih brigad, ki je v Ljubljani.
Še vedno pa so slovenski kraji in ulice pravi amaterji v primerjavi z otoškim Llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogochom, vasico na severozahodu Walesa. O njej so Slovenske novice pisale v svoji dozdajšnji tridesetletni zgodovini, vsaj doslej še niso razmišljali o preimenovanju. Dolgo ime pa sicer v prevodu pomeni cerkev sv. Marije v votlini bele leske pri vrtinčastih brzicah in cerkev sv. Tysilia pri rdeči jami.
