ZVEZDANINA MODROST
»Nihče me ne ljubi, živim brez ljubezni, posušila se bom«
Draga Zvezdana! Pišem ti in jočem, jočem ... Pridejo dnevi, ko bi se kar obesila. Sama sem in nesrečna. Nikogar nimam, da bi mu potožila, vse me boli, mislim, da spet padam v depresijo. Pred več kot pol leta sem nehala jemati antidepresive in na začetku mi je šlo kar dobro, zdaj pa sem spet tam, v svoji temi. Neskončno rada bi speljala sama, brez tablet, in tebe sem že večkrat slišala govoriti, da se to da. To je tudi razlog, da najprej pišem tebi. Kot deklico me je zlorabil oče. Še danes vidim sobo, luč in slišim glasbo, ki je takrat igrala. Ponovilo se je trikrat, potem je odšel od doma in sta se z mamo ločila. Nikoli ni nihče izvedel za to. Mislila sem, da bom pozabila, pa ni dneva, ko se ne zbudim s tem občutkom gnusa, da sem nevredna, da živim. Imela sem nekaj razmerij, dokler me ni posilil lastni partner. Skoraj na identičen način. Od takrat se sesuvam. Popustila sem v službi, šla na antidepresive, nočem imeti več z nikomer ničesar. Moja mama je stara in je nočem obremenjevati s tem, vem, da sem doživela travmo, in veliko sem brala na to temo. Vse vem, ven iz mene pa vendarle noče iti. Noče in noče. In ker me je posilil in pretepel še nekdanji partner, se mi zdi, da privlačim same bolnike. Nihče me ne ljubi, živim brez ljubezni, posušila se bom. Moja mama, ki ničesar ne razume, pravi, da bom že našla pravega, in potem še bolj ponorim ... Kaj misliš ti? Kaj naj naredim? Špelca
Odpri galerijo
Zvezdana Mlakar
Draga Špelca!
Upam, da se zavedaš, da jaz nisem strokovnjak. Nisem psihologinja ali psihoterapevtka in moj odgovor tudi vzemi tako. Kot mnenje prijateljice. Lahko ti razložim samo svoj pogled na tvojo težavo, travm ne znam zdraviti, imam pa nekaj dobrih nasvetov in pogledov na vse, kar opisuješ. Ni treba, da moje besede jemlješ za 'sveto' resnico, ker s svojimi mislimi lahko pomagam le sebi (pa še to ne vedno) in komu, ki je pripravljen in zrel za te moje poglede na svet in življenje.
Travme, ki si jih doživela, te ves čas tvojega 'normalnega' življenja mečejo v preživetveni program. To je program, ki z razumom in logiko nima dosti zveze, je program preživetja, nagonski. Tako se skoraj ves čas odzivaš na življenje in potem to življenje postane drama.
A na vse lahko pogledaš tudi z druge perspektive. Lahko prebereš knjige Katie Byron (Spremeni svoje misli in spremenila boš svet in Potrebujem tvojo ljubezen. Je to res?), na spletu poiščeš njeno DELO (The work) in greš skozi njena vprašanja.
Ko sem bila na Katieinem predavanju, je skozi zelo podobno težavo peljala mlado žensko in na lastne oči videla, kako so se topila njena prepričanja, da je žrtev, kako je njena travma izgubljala moč ... Pri nas to metodo obvlada Milena Mlakar, najdeš jo na facebooku, ki ima certifikat Byronove. Res pa je, da če spoznaš DELO Katie Byron, psihološka znanja in metode izgubijo svoj pomen in namen. Skoraj prepričana sem, da se na tem področju odvija prava revolucija. Z vseh strani prihajajo in se ponujajo rešitve, ki jih z analizo in razumom ne moreš rešiti, od EMDR do navadnega tapkanja ...
Kajti mi sami smo gospodarji svojih misli, naše misli pa so gospodarji naših prepričanj in občutkov, ki jih navsezadnje lahko vidimo skozi telo – v obliki bolezni, če ne ukrepamo prej, seveda.
Svojega ega se v celoti ne zavedamo, to sem videla tudi pri sebi. Ko gre za preživetje, ni slab, normalno življenje pa nam ga greni in nas boli, če ni po njegovem. Če sem iskrena, draga moja, te razumem in čutim, kako te boli in kako si izgubljena. Čutim, in skozi tvoje besede vidim, pa tudi, kako neguješ svojo žrtev, vsa si potopljena v občutek, da nisi ljubljena, slišana, videna, razumljena. Kdo bi bila, draga moja, brez te zgodbe?
Kaj te žene, da živiš v tej zgodbi ves čas, da nenehno podoživljaš svoje zlorabe, kot bi uživala v njih? Zakaj ne razčistiš z njimi, odpustiš sebi in svojim mučiteljem vse, kar so ti naredili, zgodbo odložiš in greš naprej?
Rekla boš, da se to ne da storiti ... Res je, nihče drug razen tebe ti je ne more sneti z ramen. Le ti jo lahko odložiš. Tudi nisi sama in edina s takšno zgodbo na svetu. In ne bo šlo drugače, svojim mučiteljem boš morala odpustiti. Tako kot sebi. To se ti je zgodilo, in če čutiš vse občutke od takrat, jih vsakega posebej začuti in obračaj, kot bi se igrala v peskovniku. Oče te je mučil 40 let nazaj, draga moja. In ti že 40 let pestuješ te iste občutke nevrednosti in ponižanja. A ni to absurdno? Saj vendar veš, da bi tvoj oče to verjetno naredil tudi komu drugemu, na primer svoji drugi hčerki, in da ti nimaš neposredne povezave s tem. To bi naredil komurkoli. Slučajno si bila tam, na mestu zločina, ti. Torej tvoja vrednost ni povezana z njim. Ti si takrat kot otrok tako razumela, danes pri 50 pa vendar veš, da to ni res. Takrat si bila žrtev, danes nisi. Spremeni svoje misli, pa boš spremenila svoje življenje.
Ne živi življenja iz preteklosti in ne v prihodnosti (ko boš spet na antidepresivih), živi ga danes, tukaj in zdaj – iz trenutka v trenutek. Tvoja mama ima prav, če se boš odločila, boš našla moškega svojega življenja. Če se boš odločila. Tako pa si se odločila, da si žrtev, da privlačiš bolnike in da se boš pred življenjem skrila v antidepresive. No, pardon, nisi se se odločila, puščaš mi odprta vrata, da te potegnem iz tvojega nesrečnega življenja s kakšno novo idejo, kajne? Kar je super, torej v tebi tli in izgoreva želja po veliki spremembi, in to je izjemno dobra novica! Ker si tako pogumna, ti lahko povem, da se da. Spoglej se s svojimi prepričanji, s svojim egom, ki te je pripravljen uničiti, samo da bo po njegovo. Reci mu: Adijo! Poišči si kljub vsemu pomoč in zaživi vsaj pri 50.
Bravo ti vzklikam že zdaj!
Zvezdana
Upam, da se zavedaš, da jaz nisem strokovnjak. Nisem psihologinja ali psihoterapevtka in moj odgovor tudi vzemi tako. Kot mnenje prijateljice. Lahko ti razložim samo svoj pogled na tvojo težavo, travm ne znam zdraviti, imam pa nekaj dobrih nasvetov in pogledov na vse, kar opisuješ. Ni treba, da moje besede jemlješ za 'sveto' resnico, ker s svojimi mislimi lahko pomagam le sebi (pa še to ne vedno) in komu, ki je pripravljen in zrel za te moje poglede na svet in življenje.
Travme, ki si jih doživela, te ves čas tvojega 'normalnega' življenja mečejo v preživetveni program. To je program, ki z razumom in logiko nima dosti zveze, je program preživetja, nagonski. Tako se skoraj ves čas odzivaš na življenje in potem to življenje postane drama.
A na vse lahko pogledaš tudi z druge perspektive. Lahko prebereš knjige Katie Byron (Spremeni svoje misli in spremenila boš svet in Potrebujem tvojo ljubezen. Je to res?), na spletu poiščeš njeno DELO (The work) in greš skozi njena vprašanja.
Ko sem bila na Katieinem predavanju, je skozi zelo podobno težavo peljala mlado žensko in na lastne oči videla, kako so se topila njena prepričanja, da je žrtev, kako je njena travma izgubljala moč ... Pri nas to metodo obvlada Milena Mlakar, najdeš jo na facebooku, ki ima certifikat Byronove. Res pa je, da če spoznaš DELO Katie Byron, psihološka znanja in metode izgubijo svoj pomen in namen. Skoraj prepričana sem, da se na tem področju odvija prava revolucija. Z vseh strani prihajajo in se ponujajo rešitve, ki jih z analizo in razumom ne moreš rešiti, od EMDR do navadnega tapkanja ...
Kajti mi sami smo gospodarji svojih misli, naše misli pa so gospodarji naših prepričanj in občutkov, ki jih navsezadnje lahko vidimo skozi telo – v obliki bolezni, če ne ukrepamo prej, seveda.
Svojega ega se v celoti ne zavedamo, to sem videla tudi pri sebi. Ko gre za preživetje, ni slab, normalno življenje pa nam ga greni in nas boli, če ni po njegovem. Če sem iskrena, draga moja, te razumem in čutim, kako te boli in kako si izgubljena. Čutim, in skozi tvoje besede vidim, pa tudi, kako neguješ svojo žrtev, vsa si potopljena v občutek, da nisi ljubljena, slišana, videna, razumljena. Kdo bi bila, draga moja, brez te zgodbe?
Kaj te žene, da živiš v tej zgodbi ves čas, da nenehno podoživljaš svoje zlorabe, kot bi uživala v njih? Zakaj ne razčistiš z njimi, odpustiš sebi in svojim mučiteljem vse, kar so ti naredili, zgodbo odložiš in greš naprej?
Rekla boš, da se to ne da storiti ... Res je, nihče drug razen tebe ti je ne more sneti z ramen. Le ti jo lahko odložiš. Tudi nisi sama in edina s takšno zgodbo na svetu. In ne bo šlo drugače, svojim mučiteljem boš morala odpustiti. Tako kot sebi. To se ti je zgodilo, in če čutiš vse občutke od takrat, jih vsakega posebej začuti in obračaj, kot bi se igrala v peskovniku. Oče te je mučil 40 let nazaj, draga moja. In ti že 40 let pestuješ te iste občutke nevrednosti in ponižanja. A ni to absurdno? Saj vendar veš, da bi tvoj oče to verjetno naredil tudi komu drugemu, na primer svoji drugi hčerki, in da ti nimaš neposredne povezave s tem. To bi naredil komurkoli. Slučajno si bila tam, na mestu zločina, ti. Torej tvoja vrednost ni povezana z njim. Ti si takrat kot otrok tako razumela, danes pri 50 pa vendar veš, da to ni res. Takrat si bila žrtev, danes nisi. Spremeni svoje misli, pa boš spremenila svoje življenje.
Ne živi življenja iz preteklosti in ne v prihodnosti (ko boš spet na antidepresivih), živi ga danes, tukaj in zdaj – iz trenutka v trenutek. Tvoja mama ima prav, če se boš odločila, boš našla moškega svojega življenja. Če se boš odločila. Tako pa si se odločila, da si žrtev, da privlačiš bolnike in da se boš pred življenjem skrila v antidepresive. No, pardon, nisi se se odločila, puščaš mi odprta vrata, da te potegnem iz tvojega nesrečnega življenja s kakšno novo idejo, kajne? Kar je super, torej v tebi tli in izgoreva želja po veliki spremembi, in to je izjemno dobra novica! Ker si tako pogumna, ti lahko povem, da se da. Spoglej se s svojimi prepričanji, s svojim egom, ki te je pripravljen uničiti, samo da bo po njegovo. Reci mu: Adijo! Poišči si kljub vsemu pomoč in zaživi vsaj pri 50.
Bravo ti vzklikam že zdaj!
Zvezdana
