Zoran Predin in Barbara Lapajne Predin

Dvojec, kot je najin, lažje preživi viharje

Objavljeno 23. junij 2020 15.22 | Posodobljeno 23. junij 2020 15.27 | Piše: Petra Julia Ujawe, FOTO: Dejan Javornik, osebni arhiv

Poročena sta že 26 let in še vedno jima ni dolgčas, pravita.

»Soočiš se z gnilim občutkom nemoči, to je najhuje,« pravi Barbara o času karantene.
V njuni družbi je prijetno, povezanost med njima je takšna, da bi jo človek skoraj lahko otipal. Barbara je bila nekoč igralka, zdaj je družinska mediatorka in trenerka komunikacijskih veščin. Zoran je večni oporečnik, se šali, pa naj bo skozi svoja besedila ali na kolesu. Verjameta v dobro, tisto, kar je prav, tudi v času, ko je karantena ohromila ustvarjanje skoraj celotne družine, saj so šli tudi otroci po stopinjah staršev in življenje predali umetnosti.


Dr. Veronika Podgoršek nam je pred časom zaupala, da je velika možnost, da bo po karanteni več ločitev. Kako je šlo vama?

Barbara: Nama je šlo dobro. Res pa je, da sva zelo navajena tičati skupaj. Zorana prej dvakrat tedensko ni bilo doma, ker je nastopal, jaz pa delam ob koncih tedna, zato sva čez teden zelo veliko skupaj, kar se zdaj ni spremenilo. Seveda sta pritisk situacije in negotovost prinesla malce več stresa. Najini vzponi in padci so se lepo ujeli, tako da ko je bil eden slabše, ga je drugi dvignil, naslednjič pa se je to obrnilo. Kar se tiče ločitev, pa vam lahko kot mediatorka povem, da je bilo tovrstnega dela med krizo vsekakor več. Podobno kot imamo največ ločitev in mediacij po poletnih počitnicah in novoletnih praznikih, ker so ljudje ves čas skupaj in ugotovijo, da ne gre več.


Zoran, kako težko je bilo brez dela, glede na to, da je vaša žena svoje delo lahko opravljala prek spleta?

Zoran: Bil sem na neprostovoljnem čakanju na boljše čase. Moj kovček stoji zraven postelje že 40 let. Gleda me in sprašuje, kaj je narobe, kdaj bova šla spet na pot. Za zdaj še ne vem, kako bo s koncerti poleti, vseeno pa upam, da bodo že jeseni spet dovoljeni. Odpadlo mi je veliko promocijskih koncertov in gostovanj. Tudi snemanje filma Praslovan se je za eno leto podaljšalo. Bližnja prihodnost se je podrla, zdaj je treba vse postaviti novo.


»Odločil sem se, da novih pesmi ne bom pisal, dokler ne bom spet dobre volje.«


Najbrž vam je bilo hudo?

Zoran: Zelo. Moj način življenja se je popolnoma spremenil. Dokler je bilo še nekaj knjig in filmov, s katerimi sem bil v zaostanku, je še kar šlo. Potem pa sem poskušal napisati kakšno novo pesem in ugotovil, da iz mene prihajajo le takšne čudne, temačne, tesnobne in žalostne teme. Zato sem se odločil, da novih ne bom pisal, dokler ne bom spet dobre volje.


image
Skupaj se udeležujeta tudi aktualnih protestov. »Gre za obrambo osnovih temeljev francoske revolucije, na katerih stoji naša demokracija. Svoboda. Enakost. Bratstvo,« pravi Zoran o svoji udeležbi na protestih.
Ali so vajina nesoglasja in prepiri drugačni, odkar ima Barbara veščine mediacije?

Zoran: (smeh) Zanimivo vprašanje.
Barbara: Nedvomno gre za neko zavedanje in uporabo orodij, pridejo pa tudi trenutki, ko pozabiš na vse, česar si se naučil. Učim, da je, ko smo res jezni, dobro, da gremo na balkon, se odstranimo, dobimo širši pogled, razmislimo in se potem vrnemo, da povemo, kakšne spremembe si želimo. Enkrat sva se prepirala in sem krčevito in zagnano razlagala. Zoran me je sprva le gledal, potem pa rekel: 'Se ti ne zdi, da je čas, da greš malo na balkon?' Vzelo mi je sapo, razmislila sem in ugotovila, da ima prav.
Zoran: Moj del odgovora pa bi bil, da si je, oborožena z novimi znanji, pokvarila situacijo v prepiru. Jaz sem ostal neoborožen, ona pa je zdaj strokovnjakinja, od katere se pričakuje razumevanje.


»Najprej sva bila sodelavca, potem ljubimca in šele za tem prijatelja.«


So prepiri drugačni, kot so bili pred dvajsetimi ali tridesetimi leti?

Zoran: Nekateri so ostali enaki. Že glede tega, da Barbara navija za Olimpijo, jaz pa za Maribor. Pri tej temi ni sprememb in milosti.
Barbara: A pri hokeju oba navijava za Jesenice.
Zoran: Res je. V prepirih je marsikaj odvisno tudi od kamna spotike. Pri nekaterih imam jaz krajšo vžigalno vrvico, Barbara pa daljšo in obratno. Konstruktivno in pozitivno je reševati stvari s kvalitetnim obojestransko argumentiranim prepirom. Najhuje je, ko je tišina in se nič ne zgodi.


Tihih maš nimata?

Barbara: K sreči nobeden od naju ni nagnjen k temu. Ignoriranje je po mojem mnenju zelo nasilna oblika vedenja. Pravzaprav sem od nekdaj na konflikte gledala kot na nekaj, kar lahko prinese spremembo, naučiš se lahko kaj o drugem in o sebi, a komunikacija mora biti konstruktivna, moramo se naučiti poslušati drugo stran.
Zoran: Prednost imava še, da sva oba po znamenju dvojčka. Ko se dva od naju skregata, sta dva še vedno prijatelja.


Ali ste Zorana kaj težje prenašali, ko ni imel dela v karanteni, Barbara?

Barbara: To so bili tisti padci. Ko te zgrabi brezup in ne znaš pomagati, je težko. Oba ves čas živiva za prihodnost, delava načrte. Vesela sva, če se 10 odstotkov tega uresniči. Zdaj je bilo hudo, ker nisi vedel, kaj te čaka v prihodnosti. Edini načrt, ki si ga lahko delal, je bilo to, kaj boš jutri kuhal. Na to si lahko vplival in temu smo se zelo posvečali, kar se na vseh nas tudi pozna. (smeh)


»Vsi smo ta čas preživeli s kulturo, zato sploh ne razumem, da zdaj ne vidijo, kako zelo pomembna je.«


Ste pojedli, kar je skuhala? Ste imeli kaj besede pri jedilniku?

Zoran: Seveda! Za oboje. Midva si kar deliva kuharske naloge, sam pripravljam vse razen sladic, kar pa v tem času tako ni bilo pametno.


Tudi vajini otroci so umetniški, vsi ustvarjajo in uprizarjanje kulture je bilo v tem času potisnjeno na stranski tir.

Barbara: Uprizarjanje, da, kultura sama pa ne. Vsi smo ta čas preživeli s kulturo! Brali smo knjige, gledali filme, prebirali pesmi, si ogledovali virtualne razstave, poslušali koncerte. Zato sploh ne razumem, da zdaj ne vidijo, kako zelo pomembna je. Pri nas je bila umetnost vedno na zelo visokem mestu in tega so se nalezli, določene danosti pa so najbrž prinesli s seboj na svet.


image
Najlepše poti so tiste, na katere se odpravijo skupaj.
Težavno je lahko tudi, če je vsa družina vpeta v enake načine služenja denarja.

Zoran: Mi imamo enega redno zaposlenega, ostali smo samostojni in odvisni le od svojega dela. Nepredvidljiva prihodnost nas vse po vrsti bega in straši. Svet se je spremenil, tako da marsičesa, kar smo do zdaj počeli, ne bomo mogli več. Recimo, da v pogovoru na spletu sogovornikom ne smeš skakati v besedo, ker se potem nikogar več ne sliši. Na prvem družinskem srečanju s pomočjo skypa sem mislil, da se bomo pogovarjali kakšno uro. Pa smo klepetali in se družili od devetih zvečer do treh zjutraj. Izmenjali smo si ogromno informacij in dobre volje. Tako smo se družili tedensko in ta virus nas je vsekakor povezal na drugačen način.

»Zelo sva navajena tičati skupaj.«


Česa sta se naučila drug o drugem ali o sebi?

Barbara: Glede na to, da sva vso kariero samozaposlena, sva bila velikokrat na dnu, ko nisva vedela, kako bova prebila mesec. Takrat iščeš, kaj vse bi še lahko počel in na kakšen način bi lahko preživel. Pri tem brskava, se poslušava in drug drugemu dajeva ideje. To naju dela močna. Iz teh običajno zunanjih kriz se zgodi notranje delo. Naju krize povežejo.


Barbara se je preizkusila v treh različnih karierah. Zoran, kaj bi vi počeli, če bi vam zdaj povedali, da je konec koncertov?

Zoran: Pisal bi. To sem v karanteni tudi počel, saj sem dokončal prvi roman in ga oddal v branje uredniku, da ga pripravimo na izzid jeseni. S prejšnjo knjigo sem gostoval tudi v nekdanjih državah Jugoslavije. Po navadi sem imel kot pisatelj ob 18. uri predstavitev knjige v knjižnici ali knjigarni, potem pa sem pa ob 21. uri odigral še kantavtorski koncert v lokalnem klubu. Takšna gostovanja so res čudovita doživetja, saj združujejo glasbo in literaturo.


Barbara, kdaj pogrešate odrsko ustvarjanje?

Barbara: Ne, ker sem se odločila, da moram naprej in se nečesa novega naučiti. A na začetku svoje igralske kariere sem rekla, da ne bi želela nikoli izvajati monodrame, ker je dobro imeti dialog. Zadnjič pa sem ugotovila, da imam zdaj na teh usposabljanih sedemurne monodrame, saj v učenje vpletam veliko zgodb in primerov. (smeh)


Ste kdaj poskušali otrokom svetovati, naj delajo drugače, da ne bodo živeli iz meseca v mesec, odvisni od količine svojega dela?

Barbara: Kot mama bi si zagotovo želela, da imajo otroci službo za nedoločen čas, so zavarovani in imajo varnost. A glede na to, kakšno življenje so živeli in kako so naju opazovali, ni bilo veliko drugih možnosti. Zoran je napisal pesem, da je najina naloga, da otroke naučiva mesiti kruh in loviti ribe, potem pa bova lahko počivala. Seveda pa hkrati tudi razumeš, da se ne odločijo za takšne službe.
Zoran: Mislim, da si starši v umetniških poklicih ne želimo, da bi se naši otroci ukvarjali z enakim poklicem kot mi. Zakaj? Zato ker jih narava našega dela sili v primerjanja z nami. Biti morajo uspešnejši od nas, ker če niso, lahko to prinese zadrego v naše zasebne družinske odnose. Uspešnost našega dela je odvisna od družbenega blagostanja, v katerem ob koncu meseca ostane tudi kakšen evro za vstopnico, knjigo, ploščo, koncert. Če tega ni, ni dela. Zdaj vlada neprijetno zatišje. Vsake toliko iz pekla zasmrdi po dimu, potem pa spet iz nebes zapiha svež vetrc, mi pa v vicah čakamo, kaj bo z nami.


Ali sicer imata zaledje, prihranke za slabe čase?

Barbara: Ne.
Zoran: Zdaj sva na nuli. Vedno sva vlagala v potovanja in izkušnje. Hranila sva radovednost in notranje svetove, to je najin kapital.


Sta imela kdaj tudi tako hudo finančno situacijo, da sta si morala denar sposoditi?

Barbara: Oh, da. Večkrat. Spomnim se tudi dni, ko sva otrokom (z njihovim privoljenjem) brskala po hranilnikih. Mi delamo načrte za vse leto in celo več let vnaprej ter si izračunamo, kaj si lahko privoščimo in česa ne.


Prej sta omenila počitek. Upokojitev vama ne pade na pamet?

Barbara: Kaj je to? (smeh)
Zoran: Zdravje je ključno. Dokler bova zdrava, ne bo težav, bova vedno našla rešitev. Zdaj si že enaintrideset let pomagava z nasveti. Takšen dvojec, kot je najin, laže preživi viharje. Vse, kar imava, sva zaslužila s svojim delom, nihče nama ni ničesar podaril, zato tudi nisva nikomur nič dožna. Na enak način ne razmišljam o upokojitvi. Ne znam si predstavljati, da bi doma sedela. Pel in nastopal bom do konca. Dokler ne bodo imeli vsi otroci svojega kruha in stali na svojih nogah, je to najin cilj. Ko bo to doseženo, se bova vrnila v razvrat.


Kaj pa to pomeni?

Barbara: Sladoled tik pred kosilom!
Zoran: Živela bova, kot sva včasih, bohemsko, brez urnika. Privoščila si bova vse, kar sva zamudila. Še malo razvrata.


»Oba sva po znamenju dvojčka. Ko se dva od naju skregata, sta dva še vedno prijatelja.«


Veliko stvari se je spremenilo v tem času, a vaša družbena angažiranost se ni. Glasbeniki so včasih raje previdni, vi ste že dolgo tega rekli temu 'v uh me piši'.

Zoran: Sem avtor svojih pesmi in svoje občinstvo sem si zgradil skozi status večnega oporečnika. V vseh sistemih sem bil in ostajam oporečnik.
Barbara: Zanimivo pa je, da svojih idej, načel in pogleda na svet v tem času ni spremenil.
Zoran: Svoja načela branim in se jih držim. Šovbiznis ne dovoli javnega izražanja mnenja, ker to škodi poslu. Moj značaj in pogled na svet tega ne dopuščata. Ampak vedno pazim, da z izražanjem lastnega stališča ne ogrožam, blatim ali žalim stališč drugih. Zbudili so se tudi mladi ljudje, vedoč, da morajo spremeniti svet zase, česar kar nekaj časa nismo videli. Na televiziji so se spet pojavile reklame za vojsko, avioni letajo nad nami in družba se militalizira, zgodovina se potvarja, nas se poskuša 'ozdraviti'. Nacionalizem, ki se s tem vzgaja, je idealen za vzbujanje in vzgajanje nestrpnosti, občutka večvrednosti. Temu protestiram, ker vsi vemo, kam vodi. Dozorel je čas, ko mora vsak dvigniti svoj glas, in če na naslednjih volitvah ne bo dvakrat večja volilna udeležba, nam pa res ni pomoči. Zato se morajo zdaj ljudje zbuditi in voliti.


image
Najraje potujeta, pravita. Na fotografiji se zaljubljeno gledata v Dolini smrti.
Ko vaju tako poslušam, se mi zdi, da se imata res fino skupaj.

Zoran: Včasih greva ljudem na živce, ker toliko tičiva skupaj. A to ne zraste samo od sebe, to je treba negovati. Najprej sva bila sodelavca, potem ljubimca in šele za tem prijatelja. (smeh) Drug drugemu nikoli nisva prodajala megle ali imela skrivnosti, si česa prikrivala. V zakon sva šla z odprtimi kartami, poznala sva se. Popolnoma sem spremenil svoj način življenja. V norih osemdesetih je bilo pač vse noro. Potem sem se odločil, da je bilo norenja dovolj in začel sem novo štetje.


Torej se vaša leta ne štejejo po Kristusu, pač pa po Barbarinem vstopu v vaše življenje?

Zoran: Vsekakor. (nasmešek) Dokumentiran imava celo trenutek, ko je preskočila iskra. Poznala sva se že štiri leta. Skupaj sva igrala v TV-nadaljevanki, in ko sva se v nekem trenutku spogledala, sva oba začutila iskrico. Ob premoru sva šla na pogovor k bližnjemu potoku in stala vsak na svojem bregu. Potem sem jaz stopil čez in takrat sva vse zapečatila.
Barbara: Imava tudi posnetek tistega trenutka in fotografijo.


Se še kdaj presenetita?

Barbara: Še vedno nasmejiva drug drugega.
Zoran: Znam jo presenetiti. Če bo tega kdaj konec in bom postal dolgočasen, bo bolje, da si kupim konja in grem počasi proti sončnemu zahodu.
Barbara: Ne znam si predstavljati, da boš dolgočasen. To ti pa res ne bo uspelo.




Deli s prijatelji