ZLOMLJENO SRCE

Leto izgub za Tanjo Ribič: Vsa dvorana je jokala z nama

Objavljeno 09. november 2019 09.22 | Posodobljeno 09. november 2019 09.33 | Piše: Polona Pirc

Letošnje leto je bilo zanjo zelo naporno, izgubila je očeta in teto, ljubo mamico pa je zadela kap. Prizadela jo je tudi smrt družinskega ljubljenčka Mikija. A vsa žalost je ni zlomila, bolečino je spremenila v ustvarjalnost in tako dvorane polni s svojo novo uspešnico, komedijo Tako ti je, mala. Tanja Ribič je kljub vsem življenjskim preizkušnjam pozitivna in trdna.

FOTO: DEJAN JAVORNIK
»Že med ustvarjanjem besedila za predstavo se mi je zgodila težka sprememba. Mamico, na katero sem zelo navezana, je zadela možganska kap,« začne pripoved. »Vsa sem se predala ustvarjanju, hkrati pa se vozila k njej na obisk. Takrat še nismo vedeli, ali bo preživela. K sreči ima še vedno veliko volje, zdaj vadi in se spet uči hoditi,« je vesela.

Mami in teta v bolnišnici, oče pa v domu

»Vse to se ji je zgodilo zaradi preobremenjenosti in utrujenosti, saj je prej izmenično obiskovala svojo sestro in mojega očeta, ki je bil zaradi demence v domu. Bila je res hudo izčrpana. Nato se je teta nekega dne odločila, da bo nehala jesti, ker želi umreti, mojo mamo, ki je to slišala, pa je ta dan na obisku pri očetu zadela kap,« opiše skoraj neverjeten splet vseh slabih dogodkov. »Pretreslo me je, ko sem prišla v njeno hišo, kjer se je videlo, da se ji je mudilo in da je v naglici pojedla le regrat, ko je hitela k očetu z domačo juhico … Čeprav je bila srčni bolnik, je skrbela za očeta, dokler je le zmogla, in ni dovolila, da gre v dom. Potem sem pa le malce udarila po mizi in ji povedala, da si jo želimo še dolgo imeti med nami in da ne zmore več vsega sama. Oče se je potem tudi navadil na bližnji dom, lepo mu je bilo, vsi smo ga obiskovali, postal je še bolj družaben, kot je že bil. Odkar sta se preselila v mamino rodno vas, je zelo pogrešal Trbovlje in družbo. Slednje je imel v domu končno dovolj,« pove Tanja.
image
Tanja je zelo ponosna na mamo, ki je velika borka. Takole se je stisnila k njej kot nekoč, ko je bila punčka.

»Kljub mamini kapi, ki se je zgodila sredi mojega ustvarjanja besedila, sem predstavo dokončala, to je bilo zame kot terapija. A je bilo naporno obdobje. Mami in teta sta bili hkrati v bolnišnici v Celju, ena v prvem, druga pa v drugem nadstropju, obe v kritičnem stanju, druga za drugo pa nista smeli vedeti,« pojasni. »Tako sem hodila na obisk najprej na nevrološki oddelek k mami, nato še na kardiološkega k teti. Potem pa je teta, ki sama ni imela otrok, umrla, kar me je zelo prizadelo.«

V sebi je jokala, a vendar igrala

Njena mama je šla iz bolnišnice na svojo željo k očetu v dom in trenutka, ko sta se ponovno videla, ne bo igralka nikoli pozabila. »Oče ni vedel, kaj se je zgodilo z njo, in po dveh mesecih, ko si je že toliko opomogla, da je lahko sedela, sta se ponovno srečala, tokrat oba na vozičku. Bilo je zelo ganljivo,« opiše trenutek, ki se ji je zapisal v spomin.

image
Tanja z mamo in očetom Edijem lani, na očetovski dan. 

»Nekaj časa sta bila nato skupaj v domu, mama se je potrudila, da je hodila le še z berglo, in življenje se nam je malce umirilo. Na dan premiere te z mnogimi slabimi dogodki povezane komedije Tako ti je, mala so mi 45 minut pred začetkom sporočili, da si je mami zlomila kolk. V sebi sem jokala, a sem se zbrala in odigrala kot profesionalka. Bilo mi je v zadovoljstvo, da lahko nasmejim druge. Takšen je pač naš poklic. To je na neki način tudi meditacija, pobeg od resničnega sveta,« razmišlja.

»Žalost je za to, da ti solze umijejo dušo.«

V povezavi s to predstavo se je zgodilo marsikaj. »Ko sem imela ponovitev v juniju, mi je umrl oče. Tudi on si je pred tem zlomil kolk, a ni okreval. Bila sem v dvomih, ali naj odpovem predstavo ali ne, ampak sem se potem odločila, da jo tri dni po smrti vendarle odigram.« Za hip utihne. »Ne nazadnje je umrl tudi dragi prijatelj Milan Štefe in z njegovega pogreba sem šla naravnost na grad igrat. Kot bi mi nekdo pošiljal preizkušnje, da se moram okrepiti, iti prek bolečine,« ugotavlja. »Igrala sem, tudi ko mi je umrl Miki. Mislim, da mi vesolje vse to pošilja kot preizkušnjo, da bi postala močnejša. Res sem bila polna žalosti, a ko vlogo odigraš, malce zadihaš. To je zelo zanimivo in ponosna sem, da sem sposobna tega,« pove.
image
Miki je bil njena velika pasja ljubezen. Po 17 letih se je letos poslovil. 


»Seveda se moraš vsake toliko tudi zjokati. Nazadnje je bilo v Podčetrtku tekmovanje pevskih zborov domov upokojencev iz vse Slovenije, nastopala pa je tudi moja mami. Bilo je zelo ganljivo,« se ljubeče nasmehne. »Prosili so me, naj jim zapojem, in ko sem zapela 'smo ljudje, a kdo ve, če zmogla bi to, ljubila bi za vse', sem videla mamo, kako me gleda, in ulile so se mi solze. Šla sem k njej, jo objela in vsa dvorana je jokala z nama. To je katarza. Žalost je za to, da ti solze umijejo dušo,« pristavi.

Ko se ljudje smejejo, je v oblakih

Vsi ti žalostni dogodki so seveda tudi naporni. »Najbolj mi pomagajo ljubeče okolje, mož, otroci in moje živalce. Zdaj mi je ostala še Nikica, posvojenka, ki smo jo našli v Črni Gori. Težko pa je, ker imam v predstavi besedilo o očetu, mami in Mikiju. Predstava je nastala in po vseh dogodkih besedila nisem spreminjala. Govorim o mami, kako vozi avto, o očetu, kako je smešen, tudi imitiram ga. Tudi naš Miki, ki je imel 17 let in je bil inkontinenten, je na smešen način vpet v predstavo in temu se vsi smejijo, jaz pa vem bridko resnico,« je iskrena.

Veseli jo, da je občinstvo tudi to komedijo dobro sprejelo. »Rada povem resnico, a obarvano s humorjem. Že vse življenje sem komik, a rada povem kakšno kritiko. Takšna je tudi ta moja predstava. Govori o odnosih, je kritika na Slovence, vse na smešen način. Predvsem pa predajam radost, rada nasmejem ljudi, to je moje poslanstvo – da se zabavamo in se imamo lepo. Jaz sem odvisna od humorja. Tudi doma ves čas drug drugega zabavamo, se poskušamo nasmejati, to je naša družinska lastnost. Vsi mislijo, da je to le Đurova posebnost, a ni. Ko delam transformacije, se med predstavo preoblačim, se ljudje zvijajo od smeha, jaz pa sem v oblakih. Ko si srečen, si igriv in najbolj ustvarjalen,« pove z velikim nasmeškom.

Na pokopališče gre redko, saj duše potujejo

Vse nedavne izgube so jo soočile tudi z lastno minljivostjo. »Zdi se mi, da starejši, kot si in se bližaš nekemu fizičnemu koncu, je – paradoksalno – vsaj pri meni to lažje. Na to gledaš kot ciklus. Pomirja me spoznanje, da ima vse te zakone v rokah nekdo višji in da je vse tako, kot mora biti. Edina stalnica so spremembe. Naš ego hoče zadržati vse ljubljene, ki jih imamo, ker nam je z njimi lepo, v tem je tudi malce egoizma. To je del narave,« še pristavi.

»Manj se obremenjuješ s tem življenjem, bolj si povezan z večnostjo.«

Za dan spomina na mrtve niso nikoli hodili na grobove. »Nismo taki formalisti. Pokojne imam velikokrat v mislih, posebno babico, ki je po krivici veliko pretrpela v življenju. Bila je vir ljubezni, ki jo je bila deležna mami, ona jo je predala meni in tudi jaz sem enak fanatik ljubezni, držim družino skupaj. Z babico sem ves čas povezana, za to mi ni treba na pokopališče, saj duše potujejo. Če grem na grob, pa še dodatno meditiram, ne hodim pa ravno za 1. november. A se mi zdi prav, da gredo ljudje vsaj na ta dan, če sicer ne hodijo. Da se družina zbere in skupaj obiščejo grobove, je lepo, nekakšna skupinska meditacija,« razmišlja. Verjame, da duše živijo dalje. »Gre za višji red, za katerega nam ni dano, da bi ga razumeli – ravno zato, da bi svoje zdajšnje življenje bolj resno jemali. Če bi bili prepričani, da obstaja še naslednje življenje, bi rekli: 'Ah, zdaj mi ne gre dobro, bom še enkrat poskusil,'« se zasmeji. »Tako pa je vse, kot mora biti.«

Sonček v družini

Tudi Tanjin mož ima podoben odnos do smrti. »Đurov oče je umrl pri 23 letih, ko je bil Đuro star 11 mesecev. Nato sta z mamo živela z očetovimi žalujočimi starši, zato je zelo zaznamovan z žalovanjem in ni naključje, da je komik. S svojo igrivostjo je zdravil že svojo družino, bil je njihov sonček. Nekaj časa so hodili vsak dan na grob, nikoli niso preboleli te izgube. Ne njegova mama ne stari starši, ki so izgubili edinca. Zelo je zaznamovan s tem in tudi njemu je pomagalo, da je z leti dojel, da ni smrt nič končnega, čeprav je ta izguba njihovo življenje dobesedno prerezala,« opiše.

image
V naravi si polni baterije in dušo.  FOTO: DEJAN JAVORNIK

Zaradi Tanjinih in Đurovih pogledov na življenje sta zelo zreli tudi obe njuni hčerki. »Res je, zelo veliko se pogovarjamo o duhovnosti. Nikoli nisem skrivala svojih strahov, pomislekov, vedno sem se z dekletoma pogovarjala, kot da sta odrasli. Tudi sama se spomnim trenutka, ko sem kot otrok dojela, da sem smrtna, tako Zala kot Ela sta se že soočili s tem strahom. Mislim, da se dobro spoprijemata s tem in da jima pomagajo pogovori z nama in način, kako midva gledava na to. Manj se obremenjuješ s tem življenjem, bolj si povezan z večnostjo, bolj ti je lahko lepo,« je prepričana.

Minljivosti kljubuje tudi z aktivnostjo

»Zjutraj delam jogo ali telovadim, hodim na ljubljanski grad, Golovec, to je zame osnova. Grozno se počutim, če nisem fizično aktivna, v naravi sem kot doma. V katerikoli obliki in brez interneta. To in skrb za svoje me ohranja mladostno. Skrbim za naravo in živali, urejam dve hiši, še mamino, vse pa se me zelo dotakne. Včasih ne morem spati od skrbi. Takrat si moram reči, da sveta ne morem rešiti. Doma mi pravijo, da želim preveč postoriti in imeti vse pod nadzorom. To imam očitno po mami,« se zaveda. Čeprav bi bilo morda kdaj dobro, pa je Đuro pri tem ne ustavlja. »Preveč je toleranten, vsakomur dopušča, da je takšen, kakršen je. To daje mir okolju in njemu samemu. V tem je on zgled,« umirjeno zaključi z nasmeškom.
 
Deli s prijatelji