TILEN ARTAČ

Kot ljubezen na prvi pogled v Dimitrija Rupla

Objavljeno 12. junij 2019 18.51 | Posodobljeno 12. junij 2019 18.51 | Piše: Petra Julia Ujawe

Ni ga treba posebej predstavljati. Tilen je eden naših najprepoznavnejših komikov in imitatorjev, čigar prva ljubezen je glasba. Druga ljubezen ga je presenetila in mu življenje obrnila na glavo, a je k sreči našel način, da vsi skupaj bivajo v čudovitem sožitju.

Tile Artač FOTO: DEJAN JAVORNIK
Navdušeni smo nad njegovimi imitacijami, s katerimi v zasedbi Mala terasa pri Jonasu oponaša slovenske glasbenike, hkrati pa je s svojim nastopom v oddaji Znan obraz ima svoj glas navdušil celo Svetlano Makarovič. Med najinim klepetom je čisto mimogrede sem ter tja imitiral različne like in moram priznati, da je na trenutke prav osupljivo, kako brez težav skoči iz enega v drugega, ves čas vmes pa pripoveduje preprosto kot – Tilen.

Violončelo kot ženska

Ne od otroštva, od rojstva je povezan z glasbo, pravi. »Pripadam generaciji otrok, za katero je bilo zelo moderno in priporočljivo, da obiskuje krožke. Naša družina se je posvetila glasbi in športu. Pri meni je bilo več poudarka na glasbi, pri bratu pa na športu. Hkrati sem se gibal v krogu mladih, ki jih je glasba zelo zanimala, namenjali so ji veliko časa, in to te izoblikuje,« pravi. Tudi zelo hitro je resno zastavil svojo pot. »Starši me nikoli niso silili,« poudari. »Mama je predlagala violončelo, ki je pravzaprav zelo zanimiv inštrument z velikim razponom in zvokom, ki je najbolj podoben človeškemu glasu. Hkrati pa je oblika malce podobna ženski, in tako je odvisno tudi od tvoje domišljije, kako dobro ti gre,« pomežikne. »S pravimi gibi se lahko naučiš različnih stvari.« Sicer je velik oboževalec klavirja.

image
Neizmerno je užival v Egiptu, kjer ga ni zmotila niti pasja vročina.
»Učil sem se igrati, a res zelo malo. Če se začneš učiti kot otrok, je drugače. V odrasli dobi stvari ne moreš resnično mojstrsko usvojiti. To je nekako tako, kot bi zdajle začel vaditi gimnastiko. Saj mi je v otroštvu šlo in bi zdaj uspešno naredil kakšen premet in salto, a bi se to nedvomno končalo s kakšno poškodbo.« Še danes občuduje otroke oziroma mlade, ki se res posvetijo eni stvari, pa naj gre za glasbo, šport ali jezik. Poudari pa, da igrajo pomembno vlogo starši, ki lahko pomagajo otroka usmeriti v najboljšo šolo.

image
»Niso vedno vsi navdušeni, a saj nikoli ne moreš biti vsem všeč,« se zaveda učinka svoje umetnosti.
Nekako se da potegniti vzporednice s športom, saj s klasično glasbo prav tako pridobiš disciplino, red in vztrajnost. »Vse te vrline ti pridejo prav pozneje,« prikima. »Z glasbo sem dobil stremljenje k popolnosti in natančnosti. Tudi pri imitaciji zdaj zelo natančno in pozorno poslušam in opazujem ter ves čas iščem, kaj vse bi še lahko uporabil.« Imel je tudi izvrstne profesorje violončela in komorne glasbe, doda.

»Tako v gimnaziji kot pozneje na glasbeni akademiji v Zagrebu in v Gradcu sem imel čudovite pedagoge. Z njimi imaš individualne ure, se tedensko pogovarjaš, ne le o glasbi, pač pa tudi na splošno in o osebnih stvareh. Tako z njimi odraščaš in ti dajo določen 'šlif', ki ga med poukom v osnovni šoli, kjer je v razredu trideset dijakov, težko dobiš. Na akademiji pa si sam s profesorjem in se lahko pogovarjaš o marsičem. To močno vpliva na mladega človeka.« Na tak način se naučiš zanimivih in uporabnih stvari.

image
Trema mora biti vedno prisotna, ker tudi glava tako bolje dela, pravi.
»Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko smo šli štirje študenti s profesorjem na kosilo, pa mi je rekel, da ne znam lepo jesti juhe, ker sem z nosom lezel preveč v krožnik. To sem si za vedno zapomnil in od takrat bil vedno previden pri juhi,« se zasmeji. »Zelo sem hvaležen, da mu ni bilo vseeno zame tudi z drugih vidikov. Dobri učitelji in pedagogi te učijo celostno.« Kritiko pa je včasih neprijetno slišati, a jo vedno sprejme. »Tudi če včasih ni čisto na mestu, vsaj delček tega, kar je človek rekel, najbrž drži,« skomigne. »Potem pa je na tebi, kaj boš iz tega potegnil.«

Glasba kot edina pot

Ko se je odločil za glasbeno pot, kariere B v njegovi malhi načrtov ni bilo. »Od nekdaj sem bil sveto prepričan, da sta glasba in violončelo edina pot. To je bilo zame to,« prikima. »Ko sem padel v svet radia in televizije, se mi je na neki način podrl svet. S sedemnajstimi sem šel študirat v tujino, prepričan, da bom tam ostal ter se ukvarjal z glasbo.« Po prvem letu študija v tujini pa je dobil priložnost za delo na radiu in televiziji in ugotovil, da ga tudi to zanima. »Hitro sem spoznal, da dveh stvari naenkrat ne bom mogel početi stoodstotno. Tako sem se čez teden posvečal glasbi in študiju, ob koncu tedna pa smo snemali oddaje.«

image
Z Igorjem Bračičem sta kot Zlaja Kral in Gašper Šankl imitirala tudi naša evrovizijska talenta.
Sprijaznil se je, da bosta njegovemu življenju vladali dve ljubezni. »Že kot otrok sem bil poslušalec in občudovalec Radia Ga-Ga in Saša Hribarja, ki mi je prvi dal priložnost na tem področju. Že takrat so me navduševali liki, ki so še danes v oddaji. Na obeh svojih poteh sem ogromno pridobil in spoznal veliko zanimivih ljudi. Na področju imitiranja sem imel vrhunskega mentorja, saj boljšega od Saša Hribarja ne bi mogel imeti.« Zdaj sodelujejo že 16 let.

»Debata o politični pameti ni za dopoldansko kavo, bolj za večerne martinije.«

Katera imitacija je bila prva? »Najbrž najbolj prepoznavna: psihologinja Ifigenija,« se zasmeji. Ime je sicer Hribarjeva zamisel, lik pa je Tilnu zelo dobro poznan. »Gre za mojo profesorico iz osnovne šole, zelo prijazno, uglajeno gospo, s katero sva se vedno dobro razumela. Najini pogovori so potekali v takšnem slogu, kot jo zdaj poznamo. Prav zaradi njenega značaja je bil lik, ki smo ga ustvarili, tako priljubljen, o tem sem trdno prepričan.« Gospa je njegovo imitacijo seveda poznala in bila navdušena. Srečala sta se celo na njeni upokojitveni zabavi. »Veste, zelo sem vesela, da ste uspešni, a od vas pričakujem, da kolegica Ifigenija ne bo nikoli rekla nečesa, česar tudi jaz ne bi,« mu je rekla. Hitro jo je pomiril, da bo poskrbel, da bo lik zvest resničnemu navdihu. Nikoli se mu tudi še ni zgodilo, da bi bil kdo strašno užaljen. »Vsak politik, ki ima malo pameti, ve, da je to zanj reklama,« pravi Tilen. »A debata o politični pameti ni za dopoldansko kavo, bolj za večerne martinije.«

Kot nekakšen ples

Ko sta z Juretom Godlerjem združila klasično glasbo in humor ter ustvarila GodArt, tega v Sloveniji ni bilo veliko. »Ljudje so to vedno z veseljem sprejeli.« Glede na to, kako blizu mu je oder, bi se najbrž znašel tudi kot igralec. »Za to (razen v Alpski sagi) še nisem imel pravega časa,« odvrne. »A občudujem igralce, ker razumejo oder. Jaz razumem glasbilo, njihov vidik pa je meni neznan in zelo zanimiv. Sicer naštudiram lik, a to ni enako. Oder, violončelo, humor, stand up, imitacije. To je moja pot.«
Hkrati pravi, da ne bi mogel izpostaviti posebej težkega lika.

»Gre za trenutek, ko začutiš lik, ki ga imitiraš. Mora ti biti zanimiv, oseben, na njem mora biti nekaj, kar te pritegne, to je kot ljubezen na prvi pogled v Dimitrija Rupla ali koga drugega. Všeč sta mi njegov značaj in obnašanje. Pogosto lik v Radiu Ga-Ga nastane sproti, v oddaji, skupaj s Sašem. Seveda je prisoten adrenalin, ker je oddaja v živo in veliko improvizirajo. »To je kot nekakšen ples,« pravi.

»Vsak politik, ki ima malo pameti, ve, da je to zanj reklama.«

Bliže ko si človeku, bolj ga lahko zadeneš, poudari. »Imitiram marsikoga, tudi svojo mamo, a tega ne bom pokazal v javnosti,« se namuzne. »Ko veš, kaj moraš opazovati, lahko vsakogar 'nagruntaš'. Hribarjeva imitacija kardinala Rodeta ali imitacija Drnovška, ki jo je predstavil premier Šarec, sta legendarni. Nekatere so nenadkriljive in večne ter pravzaprav umetnine.« Ko se pripravljaš na imitacijo, moraš človeka začutiti, da ti skoraj pride v kri. »Ne stojim pred ogledalom in študiram lik ali gledam njegove intervjuje. Ne ukvarjam se s tem, kako govori, ampak ga poskušam začutiti. Kako je, ko se Dimitrij Rupel zjutraj zbudi in gre na stranišče.« Malce utihne, potem pa oponaša: »Treba je povedat', da je potrebna zlata školjka, da se sploh odprem, a veste ...«

Upokojenski DJ

O zasebnosti ne govori rad. »Če potrebuješ takšno promocijo, je drugače. Meni ni do tega in se trudim ohranjati mejo,« pove. »Tudi na družabnih medijih objavljam zelo malo, instagram zgodbe sploh ne znam objaviti, recimo. Sicer pa pokažem le stvari, povezane s svojim delom, ker je to tisto, po čemer sem prepoznan.« Ljudje vzamejo to, kar jim daš, in toliko, kolikor jim daš. »Odvisno je, koliko sebe smo pripravljeni dati in kako se želimo predstaviti. Razumem, da se nekateri na bolj oseben način promovirajo, in to tudi pozdravljam, če jim je to prijetno. Meni ni blizu.« Zaveda se tudi, da mora kot javna osebnost vedno paziti, kako se obnaša. »To pride s poklicem in ima svoje prednosti in slabosti, a na neki način si ves čas na odru.«

»Poskušam začutiti, kako je, ko se Dimitrij Rupel zjutraj zbudi in gre na stranišče.«

Kakšen je Tilen v resnici? »Prijazen, miren, rad se šalim in občudujem ljudi s smislom za humor. V zasebnosti veliko raje poslušam kot govorim. Imam izbran krog prijateljev, ki so zelo zanimivi ljudje. Zelo rad imam svoj mir in s prijatelji se najraje dobimo pri kom doma. Na dopust grem pogosto tja, kjer je manj Slovencev. Ljudje so sicer prijazni in zelo odprti in jim ne moreš zameriti, da pristopijo k tebi in ti rečejo, da povej kakšen vic. Z veseljem povem kakšnega, moti me predvsem zato, ker mi jih zmanjka,« se zasmeji. Rad ima elektronsko in klasično glasbo, a ni izbirčen. »Ne viham nosu,« odkima, »glasba, ki je priljubljena, nekaj ima, dobre harmonije, ritem … Mislim, da je plesno glasbo v moje življenje pripeljal Stojan Auer s Poglej in zadeni.« Nekaj glasbe je ustvaril tudi sam, saj ima za to pravo izobrazbo, a avtorskega albuma še ne vidi v svoji prihodnosti. »Nimam dovolj časa,« se nasmehne, »a morda bom pri sedemdesetih nastopil na kakšnem festivalu elektronske glasbe kot DJ Art-Touch.« Glasno se zasmeji: »Tri minute in padem dol. Sledi imitator.«

»V zasebnosti veliko raje poslušam kot govorim.«

Letošnje poletje bo dopustoval prej kot običajno, saj bo avgusta že spet v pogonu. Za destinacijo se navadno odloči v zadnjem hipu. »Neredko pristanem v Crikvenici ali v bungalovu v Umagu, kar sploh ni slabo. Hrvaško morje je lepo, ne glede na to, kje je,« se pošali. Spet malce pomisli, potem pa doda: »Poletje me spominja na 'all inclusive', ki ga imam najraje, ker se ob pol enajstih odpre roleta na šanku. Ta zvok se mi neizmerno dopade. Posebna harmonija zvokov veselja. Ratatata.« Poletje prihaja, Tilen!
Deli s prijatelji