Okusne zgodbe za vnuke, preprosti recepti za babice
Skoraj 40 receptov in prav toliko zgodb se prepleta v novi knjigi Milene Miklavčič, ki ima naslov Kuharske prismodarije za pobalinčke in babice. Recepti so, pravi avtorica, »zelo preprosti, takšni, da si jih lahko zapomnijo tudi otroci, ki pomagajo pri kuhanju. Večina receptov je zelo starih, saj so jih uporabljale že naše babice.« Rdeča nit knjige pa so zgodbice – prav tiste, ki jih verjetno najbolj znana žirovska babica pripoveduje vnučkom.
»Ko sem v družbi vnukov, kuham, pazim nanje, pomagam pri domačih nalogah ... Ko se pogovarjamo in počnemo marsikaj, se dogaja tudi kaj, kar je vredno, da ne izgine iz spomina. Skupaj smo poimenovali jedi, ki jih sprva niso marali,« začne Milena pripovedovati o novi knjigi. V njej ne manjka jedi zanimivih imen: tu so Zakajčkov topli sendvič in dinozavrski poljubi (torej: gozdne borovnice, zmešane z mlekom) pa tudi Pehtine čirule-čarule (oziroma pečena zelenjava).
Ideja za knjigo je vzniknila pred petimi leti, ko je avtorico knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskala fotografinja Milena Rupar in naredila nekaj družinskih fotografij: »Potem pa sta se rodila še dva vnuka, Julia in Jakob. Po razmisleku, da ne bo zamer, pa da bo volk sit in koza cela, sem se odločila za ilustracije, ki jih je naredila Karin Berce. Tudi te so izjemne. Ko odrasli knjigo preberejo, jo lahko malčki pobarvajo.«
In kako Milena Miklavčič, babica petih nadobudnežev, gleda na kulinarično ustvarjanje v družbi vnučkov?
»Nekoč, še v starih časih, je bila kuhinja svetišče in stičišče različnih generacij, ki so živele pod isto streho. Trudim se, da to tradicijo vzdržujem in jo negujem. Posnemam moževo staro mamo, ki je kuhala za vse pa še za tiste, ki so nenapovedani prišli na obisk. Vsak dan pripravljam kosila za deset ljudi, kar sploh ni težko, saj imam veliko pomočnikov.«
Recepti so taki, da si jih lahko zapomnijo tudi otroci.
O jedeh, ki jih imajo vnučki najraje, pa: »Radi imajo pohane šnite, nadrobljen kruh v beli kavi, mlečni riž. Sem in tja jih pocrkljam s pico, četudi mi je zanjo mar kot za lanski sneg. Radi imajo buhteljne, ne marajo potice. Prisegajo na jušne kroglice in čisto nič ne pomaga, če pri tem zavijam z očmi. Mesa pojemo komaj kaj, najbolj gredo v slast puranji ocvrtki.«
