Dacia spring: poživitev v vse večji množici mestnih terencev (FOTO)

Dacia spring kot mala kombilimuzina je poživitev v vse večji množici mestnih »terencev«, za katere proizvajalci že težko najdejo dovolj domišljije, kako bi jih reklamirali.

Notranjost je zbirka delov iz nekdanjih renaultov. Bolj kot to moti slabo sedenje.

Avtomobil deluje prikupno, z ravno pravšnjo količino barvitih plastičnih dodatkov pa z majhnimi, 14-palčnimi kolesi, ki so vsaj zame dokaz, da za atraktivnost niso potrebne velike mere. Podobi dobro denejo tudi strešni nosilci, a so žal zgolj oblikovni element in niso namenjeni prevažanju tovora.

Več minusov

Po mestu so se za njim ozirali mladi in stari. No, če bi kdo pogledal v notranjost, bi verjetno navdušenje vsaj nekoliko splahnelo. Morda ne toliko zaradi zelo preprostih, klasično zasnovanih merilnikov ter sredinskega večfunkcijskega zaslona iz Renaultovega skladišča nekdanjih modelov, ki v bistvu svojo nalogo opravljajo solidno. Bolj moteče je sedenje: za volanom smo tudi povprečno rasli posajeni nekako nerodno, nastavljanja višine ni, sedež je brez konkretnega stranskega oprijema.

Priključek je domiselno skrit pod masko.

Vrata imajo šibko zvočno izolacijo, v prtljažnih je sploh ni. Ko jih zaprete, se to zgodi moteče glasno. V drugi vrsti je prostora malo, kar glede na zunanje mere ni presenečenje. Klop se zloži le v enem kosu, polnilna kabla v prtljažniku jemljeta prostor. Sicer je 290 litrov v 3,7 metra dolgem avtu solidna prostornina in pod dvojnim dnom je še rezervno kolo, in to v polnokrvnih merah.

Procedura vklopa

Ključ je v stari Renaultovi izdaji, ko ga vtaknemo v režo pod volanom, ga je za zagon vozila najprej treba zavrteti navzgor za kontakt, ga potem za hipec držati še v položaju višje, in ko se prižge zeleni napis OK, je pogon nared. Za to proceduro smo nekateri vozniki potrebovali nekaj privajanja, a potem je šlo gladko. Vozne programe upravljate s preprostim, a logično zasnovanim kolescem.

Tiho in mirno

Spring se odpelje električno mirno, skoraj povsem tiho, skoraj zato, ker se pri majhni hitrosti sliši meni ne ravno najljubši zven, ki menda opozarja okolico. Avtomobil, ki ima kar ugodno maso (970 kilogramov), pospeši prijetno in dobro, posebno tja do 80 km/h, potem že s precej več napora, v ekonomičnem programu doseže hitrost 100 km/h. Če pedal za plin potisnete prav do dna, gre potem s kar nekaj truda le čez, tja do 125 km/h. Kadar izklopite tipko eco, vse skupaj deluje bolje.

Baterija z zmogljivostjo 27 kWh, ki je postavljena pod zadnjo klopjo, omogoča največji doseg nekaj čez 200 kilometrov, če je bolj hladno ali pri hitrejši vožnji, pa od 150 do 160. Za mestno uporabo je to povsem primerno, za kaj več pa … Spring je pač predvsem mestni avtomobilček, kot takega ga tudi reklamirajo.

Polnil sem ga doma na šuko vtičnici in na javni polnilnici z izmeničnim tokom (moč 22 kW) – ni bilo nobenih težav. Pri tako majhni bateriji je domače polnjenje čisto dobra stvar. Priključek je domiselno skrit pod masko avtomobila, z doplačljivim adapterjem lahko springa polnite tudi na hitri polnilnici z enosmernim tokom.

Izdelujejo ga na Kitajskem, pripravljen je na osnovi tamkajšnjega Renaultovega modela K-ZE. Pravijo, da so ga za Evropo precej izboljšali, ima tudi nekaj varnostnih elementov. A menim, da za zahtevano ceno precej premalo. Ne nazadnje to pove tudi ocena preizkusa na Euru NCAP, kjer je dobil komaj eno od petih zvezdic.