PSI
Pri rehabilitaciji zavrtimo čas nazaj
Je psa, ki je povzročil telesno ali premoženjsko škodo, mogoče prešolati?
Odpri galerijo
Če se na prva opozorila človek odzove z grobostjo, bo po naslednjem nesporazumu potreben obisk zdravnika. Fotografiji: Guliver/Getty Images
Čeprav ima slovenska zakonodaja za nevarne pse predvideno možnost prešolanja, nekateri menijo, da je to docela nekoristno, saj da je nevaren pes kljub šolanju ali posegom v njegove bivalne razmere še vedno nevaren.
Ko smo imeli na univerzi v Southamptonu predavanja o sodnem izvedenstvu v primeru ugrizov in drugih poškodb, ki jih povzročijo psi, je naša mentorica dr. Anne McBride mirno pogledala po nas slušateljih in dejala, da samo mrtev pes nikoli več ne bo ugriznil.
Seveda je imela prav, toda zakaj smo se potem v predavalnici ves teden pogovarjali samo o tem? Ker je v prvi vrsti treba pomagati lastnikom, ki jim grozi odvzem psa, in rešiti življenje psu, če lastnik ne bo šel skozi proces rehabilitacije. Niso vsi psi okoreli napadalci, pri katerih zaleže le injekcija.
Ko gre za vprašanja pasjega vedenja, se je treba poglobiti v posamezen primer in iskati vzroke, ki navadno tičijo v čustvenem stanju psa, pomanjkanju šolanja, pasemskih značilnostih, spletu okoliščin, pomanjkljivem znanju skrbnikov in opustitvi potrebne skrbi za žival.
Pri svojem delu vedenjske strokovnjakinje vedno znova naletim na hudo pomanjkanje znanja o branju sporočil, ki jih pes namenja človeku. Človeška brezbrižnost do potreb psa kot živalske vrste, njegovih čustev, šolanja in nemarnost pri ravnanju z njim sta včasih prav neverjetni.
Morda lahko vse to z grenkobo pogoltnem, ne morem pa si zatiskati oči pred grobim ravnanjem s psom, ki je poskušal človeku dopovedati, da nekaj v odnosu ne deluje in da tega ne more več prenašati. Če se na ta prva opozorila (umikanje, renčanje, zamah z zaprtim gobcem) človek odzove z grobostjo, bo po naslednjem nesporazumu potreben obisk pri zdravniku.
Pri rehabilitaciji je treba analizirati preteklost. Pes ni prišel na svet sovražno razpoložen, nasprotno: v dedni zasnovi ima zapisano, da smo ljudje njegovi prvi zavezniki. Pes je edina živalska vrsta, ki ima svoj življenjski prostor ob človeku, ki ga poskuša razumeti in biti njegov prijatelj. Človek naredi prvo napako in pes občuti posledice.
V pogovoru z lastnikom poskušamo odkriti vse, kar je pes doživel pred poškodbo. Ko končamo, moramo vedeti, kako bomo šli naprej. Morda se bo komu zdelo čudno, a glavno bitje, ki ga je treba obravnavati, je lastnik ali skrbnik. Ta oseba je potrebna naše pomoči, saj samo pomirjena in polna novega znanja, podkrepljena z našo podporo, lahko pomaga psu.
Lastnik ima navadno slabo vest, a do zadnjega brani svojega varovanca in opravičuje njegovo napadalnost. Šele ko ponotranji vse, kar mu je naloženo, in ko vidi prvi pozitivni odziv psa na nov način dela, smo na dobri poti. Ne rehabilitira se pes, rehabilitira se celoten odnos med njim in lastnikom ter okolico. Prenovi se ravnanje z njim, torej tudi sprememba varovanja psa. Lastnika je treba naučiti odgovornosti. Uspeh je mogoče oceniti med preudarjanjem, ali se je pes dovolj spremenil in ni več nevaren za okolico.
*Metoda Mikuž je svetovalka za vedenje družnih živali in inštruktorica v šoli Švrk, telefon: 041 734 995.
Psu lahko pomaga samo pomirjen lastnik, poln novega znanja, okrepljen s podporo strokovnjakov.
Ko smo imeli na univerzi v Southamptonu predavanja o sodnem izvedenstvu v primeru ugrizov in drugih poškodb, ki jih povzročijo psi, je naša mentorica dr. Anne McBride mirno pogledala po nas slušateljih in dejala, da samo mrtev pes nikoli več ne bo ugriznil.
Rehabilitacijo oziroma prevzgojo v prvi vrsti potrebuje lastnik nevarnega psa.
Seveda je imela prav, toda zakaj smo se potem v predavalnici ves teden pogovarjali samo o tem? Ker je v prvi vrsti treba pomagati lastnikom, ki jim grozi odvzem psa, in rešiti življenje psu, če lastnik ne bo šel skozi proces rehabilitacije. Niso vsi psi okoreli napadalci, pri katerih zaleže le injekcija.
Razumevanje sporočil
Ko gre za vprašanja pasjega vedenja, se je treba poglobiti v posamezen primer in iskati vzroke, ki navadno tičijo v čustvenem stanju psa, pomanjkanju šolanja, pasemskih značilnostih, spletu okoliščin, pomanjkljivem znanju skrbnikov in opustitvi potrebne skrbi za žival.
Pri svojem delu vedenjske strokovnjakinje vedno znova naletim na hudo pomanjkanje znanja o branju sporočil, ki jih pes namenja človeku. Človeška brezbrižnost do potreb psa kot živalske vrste, njegovih čustev, šolanja in nemarnost pri ravnanju z njim sta včasih prav neverjetni.
Večina ljudi zelo slabo razume pasjo govorico in potrebe, zato se nesporazum pogosto konča z agresijo.
Morda lahko vse to z grenkobo pogoltnem, ne morem pa si zatiskati oči pred grobim ravnanjem s psom, ki je poskušal človeku dopovedati, da nekaj v odnosu ne deluje in da tega ne more več prenašati. Če se na ta prva opozorila (umikanje, renčanje, zamah z zaprtim gobcem) človek odzove z grobostjo, bo po naslednjem nesporazumu potreben obisk pri zdravniku.
Odmotavanje klobčiča
Pri rehabilitaciji je treba analizirati preteklost. Pes ni prišel na svet sovražno razpoložen, nasprotno: v dedni zasnovi ima zapisano, da smo ljudje njegovi prvi zavezniki. Pes je edina živalska vrsta, ki ima svoj življenjski prostor ob človeku, ki ga poskuša razumeti in biti njegov prijatelj. Človek naredi prvo napako in pes občuti posledice.
Odgovornost
lastnikaVseh pasjih napadalcev ni treba usmrtiti. Če je lastnik odgovoren, če s psom vzpostavi vez zaupanja in razumevanja ter poskrbi za ustrezno fizično varovanje, je ponovitev manj verjetna. A res je tudi, da samo mrtvi ne grizejo, vendar je do naravne smrti lahko še dolga pot in veliko varnih let z mirnim psom; takšnim, ki se ne čuti ogroženega in ki je s podedovanim nagonom po čuvanju, držanju plena in zganjanju domačih živali sprejemljiv za okolico.
V pogovoru z lastnikom poskušamo odkriti vse, kar je pes doživel pred poškodbo. Ko končamo, moramo vedeti, kako bomo šli naprej. Morda se bo komu zdelo čudno, a glavno bitje, ki ga je treba obravnavati, je lastnik ali skrbnik. Ta oseba je potrebna naše pomoči, saj samo pomirjena in polna novega znanja, podkrepljena z našo podporo, lahko pomaga psu.
Čustveno delo
Lastnik ima navadno slabo vest, a do zadnjega brani svojega varovanca in opravičuje njegovo napadalnost. Šele ko ponotranji vse, kar mu je naloženo, in ko vidi prvi pozitivni odziv psa na nov način dela, smo na dobri poti. Ne rehabilitira se pes, rehabilitira se celoten odnos med njim in lastnikom ter okolico. Prenovi se ravnanje z njim, torej tudi sprememba varovanja psa. Lastnika je treba naučiti odgovornosti. Uspeh je mogoče oceniti med preudarjanjem, ali se je pes dovolj spremenil in ni več nevaren za okolico.
*Metoda Mikuž je svetovalka za vedenje družnih živali in inštruktorica v šoli Švrk, telefon: 041 734 995.
