ŽELJKO MILINOVIĆ O MARATONU

Tečem po ulicah, ki jih poznam, in srečujem ljudi, ki me poznajo

Željko Milinović, nekdanji nogometni reprezentant in najbolj znani tekač med nogometnimi upokojenci, je prvi maraton tekel v Veroni.
Fotografija: Željko Milinović prisega na jutranji tek. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Željko Milinović prisega na jutranji tek. FOTO: Jure Eržen/Delo

Profesionalni športniki z več kot desetletjem ali dvema v polnem tekmovalnem ritmu so se v preteklosti redko prelevili v aktivne rekreativne navdušence. Šele generacija »profesionalcev« tretjega tisočletja je »premaknila meje« in nekdanji uspešni športniki so vse pogosteje vidni na številnih rekreativnih prireditvah, na katerih vzdržujejo splošno formo. Tudi v Sloveniji ne manjka nekoč uspešnih športnikov, ki so se po koncu kariere prelevili v aktivne rekreativce. Eden od takšnih je nekdanji član »zlatega« nogometnega rodu z nastopi na evropskem in svetovnem prvenstvu Željko Milinović, ki, odkar je obesil nogometne čevlje na klin, s tekom redno ohranja telesno formo. Pri 53 letih ima za seboj pestro aktivno maratonsko obdobje in je še vedno aktiven rekreativni tekač.

Željko, že kot nogometaša se vas je držal sloves odličnega tekača, igralca, ki lahko veliko teče in ima široka pljuča. Kaj je bilo najprej – tek ali žoga?

Ne, nisem bil tekač v pravem pomenu besede, pač pa sem bil vitek in lahek, zaradi česar mi tek ni predstavljal ničesar napornega. Najprej pa je bila žoga in skozi igro sem dobival tekaške osnove. Sprva je bilo težko, ampak ko je bil trening, nisem imel več težav. Znano je, da športniki v igrah z žogo »trpijo«, ko je treba teči. A gre bolj za psihološko oviro. Res pa je, da smo se v otroštvu nekoliko drugače srečevali s tekom. Tekaške sposobnosti smo utrjevali in razkrivali hkrati skozi različne igre, na primer ravbarji in žandarji. Podili smo se po mestnih soseskah in ulicah. To je bil naš prvi stik s tekom.

...
...

Je bila odločitev o resnejši tekaški aktivnosti, a še vedno v mejah rekreacije, po koncu kariere zavestna ali spontana?

Najprej sem želel le vzdrževati telesno in splošno pripravljenost. Začel sem teči, sčasoma sem tekel vedno več in se tako rekoč prelevil v resnega tekača. Pozneje sem se še bolj aktivno preizkusil v triatlonu, a sem se vrnil k teku.

Maratoni so bili logično nadaljevanje ...

Ko sem »padel v tek«, sem ga začel odkrivati preko spleta. Najprej sem se vprašal, zakaj ne bi šel teči polmaratona. Držal sem se programa priprav, ki sem ga našel na spletu, in sem se začel udeleževati polmaratonov. Pozneje sem začel teči še maratone. Sem tip človeka, ki lahko veliko trenira. Zato so bile vse vrste tekem zame lažje. Nekateri so tekaške zavore reševali z visoko motivacijo, jaz pa z veliko treninga.

...
...

Z Urbanimi tekači prvič v Veroni

Kje ste tekli prvi maraton?

Prvega sem tekel v Veroni, kot član Urbanih tekačev. Kar dobro mi je šlo od nog, šele dva kilometra pred ciljem sem zašel v rahlo krizo.

Kako ste doživljali Ljubljanski maraton?

Že na svojem prvem sem občutil njegovo privlačnost. Tekel sem ga brez časovne obremenitve in brez ure. Srečal sem prijateljico, ki je tekla polmaraton, skupaj sva odtekla krog, se pogovarjala in hkrati spodbujala drug drugega. Potem je bilo tudi meni lažje.

Zakaj je Ljubljanski maraton tako drugačen in privlačen?

Ker je poseben, še posebej za Ljubljančana, kot sem jaz. Tečem po ulicah, ki jih poznam, srečujem ljudi ob progi, ki me poznajo. Ko tečem in nisem ujetnik najboljšega rezultata, je tek čisti užitek. To je zame maraton, kot si ga želim, uživam v spodbujanju ob progi, poslušanju glasbe, srečevanju znancev, prijateljev. Skratka, sem povsem drug človek.

Ampak vedno ni bilo tako sproščeno.

Vedno pride obdobje, ko tekmuješ in si tekmovalen, ampak to ni privlačnost maratona. Tekmovalnost je obremenitev, pri triatlonu, na primer, to še bolj čutiš, četudi je res, da je nekoliko lažji. Če te pri teku kaj »zateguje« ali čutiš, da gre nekaj narobe, še vedno lahko plavaš in kolesariš. Je bolj zdrav. Predvsem na triatlonskih tekmah, za katere sem se veliko bolj pripravljal, sem vselej tekmoval, medtem ko pri teku ali na maratonih v glavnem poskušam biti sproščen in uživati.

Kakšen je vaš najboljši čas?

Najhitreje sem odtekel berlinski maraton, potreboval sem 3 ure in 6 minut. Priznam pa, da bi v nekem obdobju lahko brez težav tekel pod tremi urami, a takrat sem bil osredotočen na triatlon.

Na tekaških prireditvah srečujete veliko športnih ali zgolj nogometnih prijateljev. Ste morda srečali kakšnega slavnega športnika?

Od tujcev nisem srečal nikogar, čeprav jih nekaj poznam, ki so zelo aktivni. Španski nogometni selektor Luis Enrique velja za enega najbolj ekstremnih »profesionalcev«. Mislim, da zdaj kolesari. Tudi Brazilec Kaka je nedavno tekel na berlinskem maratonu. Od domačih kolegov sem na ljubljanskem maratonu srečal nekdanjega nogometaša Gorice Aleša Kokota, pa Gregorja Židana in bivšega sodnika Draga Kosa. Zelo aktiven tekač je moj nekdanji soigralec pri Slovanu, vratar Mato Hrovat.

...
...

Črnuče, Rašica, Rožnik ...

Poškodbe so vas obšle?

Ne povsem, toda nikoli ni bilo kdo ve kako hudo. Je pa z njimi tako: več kot treniraš in povečuješ intenzivnost na tedenski in mesečni ravni, večja je možnost za poškodbo. Enkrat sem zaradi vnete Ahilove tetive izpustil berlinski maraton.

Iz reprezentančnega obdobja je znano, da ste pri selektorju Srečku Katancu zaradi svoje tekaške aktivnosti uživali tudi kakšen privilegij. Tudi on je imel sloves nogometnega tekača.

Dokler je lahko, je selektor držal ritem, toda imel je preveč težav z gležnji. Že v obdobju igralske kariere sem bil resda aktiven in se preizkušal v triatlonih. Zato sem tudi med reprezentančnimi pripravami pogosto dobil selektorjevo zeleno luč za dodaten kolesarski ali plavalni trening. Pri tem me res ni oviral in mi je dopuščal trening ali dva več.

Kako se prehranjujete in kaj uživate, je zelo pomembno pri vzdrževanju telesne kondicije in zdravega življenja. Ste spremenili način prehranjevanja?

Pazil sem in še pazim, kako se prehranjujem. Moral sem spremeniti način prehranjevanja, ker sem imel prebavne težave. Na tekih mi je šlo na bruhanje in tudi v resnici sem občasno bruhal. Potem sem opravil bioresonančni pregled, ki je razkril, da imam težave z glutenom in laktozo. Zato sem iz prehrane izločil kruh, testenine, mleko, ... Stanje se mi je bistveno popravilo. Včasih se resda še pregrešim, toda skrbim, da imam v vsakem obroku proteine, maščobe in hidrate. Z mesom pa nimam težav.

Kakšen je vaš tedenski tekaški ritem?

Tečem štirikrat na teden, in sicer na različnih lokacijah. Ker živim v Črnučah, veliko tečem v tem okolju, ali pa grem na Rašico, tudi na Rožniku mi ustreza ali pa po Poti spominov in tovarištva.

V kakšni formi ste?

V zelo spodobni formi, pri višini 189 cm imam 81 kilogramov. V najboljšem obdobju sem imel 78 kg.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije