ODKRITO

Rekorder Michael Phelps: Včasih bi bil raje Johnny Johnson, običajen človek

Objavljeno 20. maj 2020 17.35 | Posodobljeno 20. maj 2020 17.35 | Piše: Peter Zalokar

Rekorder Michael Phelps za ESPN odkrito spregovoril o svoji depresiji. Izolacija je v njem sprožila številna vprašanja, na katera nima odgovorov.

Michael Phelps in Nicole sta se poročila le dva meseca pred OI v Riu. FOTO: Reuters
Ni vse v kolajnah in denarju. Veliko pomembnejše je zdravje, tudi mentalno. Nekdanji ameriški plavalec Michael Phelps je osvojil največ olimpijskih kolajn (28), tudi največ zlatih (23), pri tem ogromno zaslužil, ampak ni srečen. Že dolgo ne ali vsaj ne pogosto. Kriva je kronična depresija, ki jo je še poslabšal izbruh pandemije covida-19.

Phelps je v intervjuju za ESPN priznal, da je izolacija terjala precejšen davek na njegovem duševnem zdravju. Že v preteklosti je odkrito govoril o boju z depresijo. »Pandemija me je postavila pred nov izziv, ki ga nisem pričakoval. Vsa ta negotovost. Karantena, ta ujetost med štirimi stenami. In vprašanja. Tako veliko vprašanj. Kdaj se bo končalo? Kakšno bo življenje, ko bo konec? Ali naredim dovolj, da ostanem varen pred okužbo? Je varna moja družina? To me spravlja na rob norosti. Vajen sem potovati, tekmovati, srečevati ljudi. Moja čustva kar letijo naokrog. Vedno sem na robu, vedno se postavljam v obrambno držo,« je dejal Phelps, ki sta se ga zaradi uspehov v bazenih najbolj prijela vzdevka Metek iz Baltimora in Leteča riba.
Mož, ki je na OI v Pekingu 2008 zrušil rekord Marka Spitza z osmimi zlatimi odličji na enih igrah, je tudi priznal, da se je med karanteno večkrat sprl z ženo Nicole. Z njo se je poročil le dva meseca pred OI v Riu 2016, na katerih se je po upokojitvi vrnil v bazen in na svojih petih igrah osvojil še pet zlatih kolajn. Občasno se počuti ničvrednega: »Nič v življenju me še ni bolj pretreslo. Zato na trenutke nočem biti več jaz. Želim si, da bi bil Johnny Johnson, običajen človek.«

Ni ciljne črte

Phelps, ki bo 30. junija dopolnil 35 let, poudarja, da je predstava o njem, češ da so z javnim priznanjem njegove težave izginile, zgrešena. »Kdor ima probleme z duševnim zdravjem, dobro ve, da to nikdar ne izgine. Imaš dobre in slabe dni. Ampak nikjer ni ciljne črte. Po Riu je bila zgodba vedno enaka. Češ, Michael Phelps se je odprl in spregovoril o svoji depresiji, šel na terapijo, osvojil zlato na svojih zadnjih igrah in zdaj bo srečno živel do konca svojih dni. Želim si, da bi bilo to res.«

Žena Nicole, nekdanja miss Kalifornije, in njuni trije otroci mu pomagajo skozi težke čase. »Pridejo trenutki, ko obtičim sam v svoji glavi in si mislim, da huje ne more biti. Potem pride Boomer, štiriletni sin, me objame in mi reče, da me ima rad. Ko najmanj pričakujem. To je dejansko najboljša stvar na svetu. Gledam moje tri fante, ko divjajo in se udarijo v glavo, jočejo kakih 30 sekund, nato pa se preganjajo naprej in smejijo. Živijo za trenutek, to bi morali vsi,« se obzorja v hipu zjasnijo Phelpsu, ki ima hiperaktivno motnjo (ADHD) in depresijo. Po OI 2012 v Londonu je razmišljal celo o samomoru.

Terapije mu pomagajo, zdaj ve, od kod prihajajo negativna čustva, ključno pa je, da o njih govori in se ne zapira vase: »Ničesar ni treba skrivati. Ničesar se ni treba bati. Ta boj je le proti samemu sebi. In nihče ne more zmagati sam.« 




Deli s prijatelji