Na srečo pretresov na zvezi ni neposredno čutila

Vrhunska koprska judoistka Andreja Leški je v šampionskem slogu sklenila letošnjo sanjsko sezono, potem ko je srebrni kolajni z majskega svetovnega prvenstva v Dohi pred dobrim tednom v Montpellierju dodala še naslov evropske prvakinje v kategoriji do 63 kilogramov. V zanimivem pogovoru je 26-letna članica JK Bežigrad podoživela svoj izjemni uspeh, s katerim je naredila naslednji velik korak proti olimpijskim igram v Parizu 2024.

Kako bi primerjali kolajni z obeh letošnjih velikih tekmovanj?

»Pred osvojitvijo naslova evropske prvakinje sem menila, da ima kolajna s SP največjo težo. Navsezadnje gre za tekmovanje, na katerem je konkurenca najhujša, še hujša kot na OI. A zdaj, ko imam za vratom zlato lovoriko z EP, opažam, da je razlika, če stojiš na vrhu ali, denimo, na drugi stopnici zmagovalnega odra. Že zaradi himne, ki jo zaigrajo v čast zmagovalcu. Zato naslov evropske prvakinje štejem za svoj doslej največji uspeh.«

Kaj je bila skrivnost vašega tokratnega podviga?

»Že pred odhodom v Francijo sem se morala prepričati, da sem sposobna zmagati. Moralo mi je klikniti, pritisniti sem morala na določeno stikalo, da sem lahko šla na vse ali nič. V Montpellierju so se nato vsi koščki sestavili v šampionski mozaik. Ob tem bi izkoristila priložnost in se zahvalila vsem, ki so verjeli vame in me podpirali. Od staršev, sorodnikov, prijateljev, dekleta in klubskih kolegov sem pogosto slišala, da sem najboljša in da lahko zmagam. Zdaj sem si to prvič tudi sama vbila v glavo in se prepričala, da sem lahko prvakinja.«

Letošnja sezona je bila podobno uspešna kot predlanska, v kateri ste prav tako osvojili srebrno kolajno na SP, medtem ko ste bili na EP tretji. Poleg tega ste bili takrat še vojaška svetovna prvakinja.

»Drži. Letos sem (bila) v podobni formi. Od predlani smo sicer v klubu zamenjali trenerja, namesto Andreja Šturbabina je naše vodenje prevzel Luka Kuralt, posledično se je malo spremenil naš program in obenem tudi pristop do tekem. Morda je teh manj v našem koledarju, a smo se zato po drugi strani bolj načrtno pripravljali za večje turnirje.«

Polsrednja kategorija, v kateri sta pred vami kraljevali Urška Žolnir (Jugovar) in Tina Trstenjak, ostaja slovenska paradna. Pripisujete to naključju ali čemu drugemu?

»Zanimivo vprašanje. Verjetno gre res zgolj za naključje. Kategorija do 63 kg je najbolj množična, zaradi česar so naši uspehi še toliko bolj posebni. A najbrž smo tudi druga drugo gnale naprej. Zase lahko rečem, da so zgodovinski uspehi, ki sta jih dosegali Urška in Tina, podzavestno vplivali name. Spomnim se mladinskega SP leta 2013 v Ljubljani, na katerem nas je vodila Žolnirjeva.«

»Ko so me vprašali, kako se počutim, ko mi daje napotke takšna šampionka, sem odvrnila, da nanjo gledam kot na vzornico. Med drugim je osvojila tudi naslov olimpijske prvakinje, kar resnično zelo cenim, saj dobro vem, koliko je treba vložiti za takšen podvig.«

Z naslovom evropske prvakinje ste naredili naslednji velik korak proti OI v Parizu.

»Kar zadeva preboj na OI, mi kaže res dobro, a zagotovo bom morala doseči še kakšen dober rezultat.«

Olimpijska kolajna pa bi bila češnja na torti, kajne?

»Da, to bi bila krona moje že sedaj zelo uspešne kariere. Olimpijske igre so največja športna prireditev, ki sem jo kot partnerica za sparing delno izkusila že v Tokiu 2021.«

Verjetno vam bo po tem uspehu lažje?

»Hm ... Ne verjamem, da mi bo dosti lažje. Na nedavnih mednarodnih pripravah v Makarski sem začutila, da me trenerji mojih tekmic pozorno spremljajo in opazujejo. Po koncu borbe s Poljakinjo Angeliko Szymanska sem videla, kako je njena trenerka hitro nekaj zapisala v svojo beležko. Hrvati so imeli, denimo, eno trenerko iz Japonske ves čas na tisti strani blazin, na katerih sem se borila. Očitno me je proučevala. Zaradi tega bom morala tudi sama paziti, da ne bom razkrivala svojih kart.«

Z letošnjimi uspehi bi morali biti v ožjem krogu kandidatk za najboljšo športnico leta Slovenije. Kakšno je vaše mnenje o tovrstnih izborih?

»Z judom se ukvarjam zaradi sebe, v tem, kar počnem, pa želim biti najboljša. Vsekakor imam od tega za zdaj tudi dovolj koristi. Seveda sem zelo počaščena ob slehernem priznanju, takšni izbori pa so zame postranskega pomena. Zavedam se, da živim v državi, v kateri nas je veliko vrhunskih športnic in športnikov, zato je tudi tu konkurenca zelo močna.«

Vaš klub je bil letos zelo uspešen tudi v mlajših kategorijah. Kaja Schuster je naslovu mladinske evropske prvakinje dodala še bronasto kolajno na MSP, Nika Koren je bila tretja na MEP. Z obema tudi trenirate. Kaj lahko povesta o njima?

»Za vse nas v klubu je seveda dobro, da je toliko kakovosti in da lahko treniramo na tako visoki ravni. Če v svoji sredini nimaš ustreznih partnerjev za trening, jih moraš iskati drugod in potem je vse skupaj toliko težje. Za Kajo in Niko lahko rečem, da sta mi – tako kot jaz verjetno njima – že velik trn v peti. Kadar mi trener za borbo izbere katero od njiju, kar malo zavzdihnem, saj vem, da bo naporno. A je to za vse nas le koristno.«

Na majskem sprejemu vam je čestital Lovrencij Galuf, takratni predsednik Judo zveze Slovenije, ki so ga nedavno razrešili s tega položaja. Tokrat vam je šopek rož izročil vršilec dolžnosti prvega moža Borut Marošek. Kako gledate na te pretrese?

»Na srečo tega, kar se dogaja na zvezi, neposredno nisem čutila. S tem se tudi ne obremenjujem pretirano, čeprav tega tudi ne morem povsem prezreti. Navsezadnje gre za mojo zvezo. Verjamem, da se bo vodstvo v našem klubu dobro spopadlo z omenjenimi težavami in izzivi.«

Na izredni seji skupščine je bilo tudi slišati, da vama je s Kajo Kajzer zdaj že nekdanji predsednik JZS svetoval trening pri Marjanu Fabjanu v klubu Z'dežele Sankaku. Mar to drži?

»Situacija je bila res nenavadna, če že ne smešna, ponudba pa nepričakovana in zame tudi popolnoma nesprejemljiva. Zaradi tega sem hitro pozabila nanjo in se osredotočila na svoje delo. Če pa se dotaknem Marjana, ki je še vedno strokovni direktor slovenske reprezentance, me preseneča, da ga – če sva s Kajo že prejeli vabilo za sodelovanje – ob vseh teh velikih tekmovanjih ni ne videti ne slišati. To pač vzbuja določena vprašanja.«

Kako bo videti vaš urnik do konca leta?

»Najprej me čaka nekaj oddiha. A to ne pomeni, da bom doma preležala 24 ur na dan. Poskušala bo vzdrževati telesno pripravljenost, kolikor se bo pač dalo. Imam še določene obveznosti tudi do Slovenske vojske. Decembra se bom vrnila k treningom. Načrtovali smo nastop na grand slamu v Tokiu, za katerega pa zdaj ni potrebe.«

Ali se kot Primorka veselite zime?

»V Ljubljani zagotovo ne, zato naj mine čim hitreje. Veselim se le božiča in novega leta.«

Vprašal sem zato, ker sem videl vaše nasmejane fotografije z deskanja na snegu.

»Na to sem pa že pozabila. Deskam kakšnih pet let in v tem prav uživam. V otroštvu sem veliko smučala. Bila sem precej spretna in tudi drzna, brez težav sem se spuščala celo po grbinah in različnih skakalnicah, na koncu pa mi to ni več predstavljalo pravega izziva, zaradi česar sem preizkusila še deskanje, pri katerem pa sem še malo zadržana.«

»Ko sem sicer po zadnji letošnji vožnji zapeljala motor v garažo, sem se vprašala, ali sem ga pospravila za eno ali dve leti. Ne verjamem tudi, da bom šla pozimi kdaj deskat, saj je to – tako kot vožnja z motorjem – precej nevarno. Če bi se pri tem poškodovala pred OI, bi si težko oprostila.«

Ali poprimete še kdaj tudi za katero od glasbil?

»Zelo poredko, ker nimam veliko prostega časa. Ko pa smo doma obirali oljke, sem s seboj prinesla harmoniko in poskušala zaigrati čim več pesmi, ki sem se jih naučila pred leti. Bilo je kar zabavno.«