Tudi v Københavnu kot doma: »Če v tem času navdušiš za pot 600 rojakov, to ni mala stvar«
Na obzorju je romanje nogometne Slovenije v Nemčijo, morda bodo Slovenci presegli tudi pravljico iz Amsterdama 2000. V domovini vlada vse večje zanimanje za nogomet, kar potrjujejo tudi številke s tekme v Københavnu, kjer so gostje iz podalpske države uprizorili šov še pred njenim začetkom.
Slovenci so odprli boj za euro 2024 v 4200 km oddaljeni Astani, kamor jih je odpeljalo posebno letalo Boeing 757, ki premore 88 sedežev tako imenovane »executive« ravni in je eno le štirih tovrstnih letal v Evropi. Ko smo se vrnili iz Astane, je letalo odbrzelo proti Københavnu, kjer je pobralo Dance in tudi njih odpeljalo na »manj stresno« pot proti meji s Kitajsko.
Usoda je hotela, da prav Slovenija in Danska v zadnjih dveh krogih kvalifikacij za EP odločata o dveh potnikih v Nemčijo 2024 iz skupine H. Petek je bil zanimiv še pred spektaklom na Parknu, navijači obeh reprezentanc tradicionalno gojijo dobre odnose. Slovencev v Astani ni bilo, »tekma leta« jih je v dansko metropolo pritegnila veliko.
Največ v Københavnu
Hitro je mogoče zaznati močnejši utrip med podporniki Benjamina Šeška, Andraža Šporarja in drugih. Septembra se je zbralo v San Marinu približno 400 Slovencev, ki so bili navdušeni po štirih golih v mreži gostiteljev. Tudi manj ugodno potovanje v Belfast je pritegnilo na Severno Irsko približno 400 rojakov selektorja Matjaža Keka – in tam so videli zgodovinsko zmago Slovenije.
Največ se jih je zbralo prav v Københavnu, velemestu, ki v širšem območju premore dva milijona prebivalcev. Kompas je razprodal navijaški čarter v manj kot dnevu – letalo, dnevni ogled mesta in vstopnica za 550 evrov –, še več grl iz Ljubljane, Maribora, Ilirske Bistrice in drugih navijaških krajev je prišlo na sever Evrope v lastni režiji, našteli smo jih dobrih 600.
Peš od pivnice do stadiona
Slovenski navijači so se ob 16. uri zbrali v pivnici People like us (Ljudje kot mi), ob 19. uri so peš krenili proti 2 km oddaljenem stadionu. Kot v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so pred večino pomembnih tekem prehodili pot od Tromostovja do legendarnega stadiona za Bežigradom. V nekem trenutku so se številni počutili kot doma oziroma v soseščini: voznik avtobusa te ogovori po srbsko, receptorica v hotelu po hrvaško, menjalni tečaj med krono in evrom je enak kot nekoč med hrvaško kuno in evrom ...
V metropoli kraljevine s šestimi milijoni prebivalcev si je večina gostov vzela čas za natrpan urnik: pritegnili so jih Borza z zavitim stolpom s štirimi zmaji, znameniti kanal Nyhavn z različnimi barvnimi hiškami, kip Male morske deklice in večerni vrhunec – nogometni spektakel med danskimi vikingi in Slovenijo.
»To je ena največjih pozitivnih zgodb tega ciklusa. Med rojake nam je uspelo vrniti polemiziranje o nogometu in vnaprej hvala vsem skupaj in vsakemu posebej, ki je v teh razmerah prišel na Dansko. Če v tem času navdušiš za pot 600 rojakov, to ni mala stvar,« je razmišljal selektor Matjaž Kek.
