Zasavska raketa se je spet izstrelila v cilj
Če je bilo še kaj dvomov o tem, v kakšnem stanju je po okrnjenih pripravah na Vuelto prišel Primož Roglič, jih je razblinila 4. etapa. V prvem sprintu navkreber spet nihče ni bil kos slovenskemu zvezdniku. Kralj Primož se je v velikem slogu spet povzpel na svoj španski prestol. Pred manj kot tremi tedni je bila za Rogliča zmaga že to, da je po odstopu na Touru, ki mu je botroval hud padec v 5. etapi, spet lahko sedel na kolo in začel sklepne priprave na Vuelto, na kateri lovi rekordno četrto zaporedno končno zmago.
Včeraj se je zdelo, da se francoska nesreča ni nikoli zgodila. Tako prepričljivo sta delovala Rogla in njegova ekipa Jumbo Visma, ki se sicer že od starta v Utrechtu poigrava s tekmeci. Po zmagi v uvodni ekipni vožnji na čas so si člani nizozemske zasedbe dogovorno podajali rdečo majico, najprej je bil na vrsti Robert Gesink, nato Mike Teunissen in Edoardo Affini, naposled pa je prišla do kapetana Rogliča. Tokrat kajpak brez dogovarjanja, temveč s prvo pravo bitko letošnje Vuelte, ki se je po ravninskem nizozemskem uvodu na baskovskih gričih pravzaprav začela znova. In že prvi resnejši vzpon na Puerto de Herrera je začel ločevati zrna od plev. Rogličevi pomočniki so navili dovolj oster ritem, da so se številni kolesarji znašli v težavah.
Visoke ambicije pa so v ospredju glavnine kazali tudi kolesarji Quick Stepa, ki so tik pod vrhom tudi prvi napadli. Skočil ni nihče drug kot dvakratni svetovni prvak Julian Alaphilippe, kar je sprožilo takojšen Rogličev odziv. Slovenski as je že tu pokazal svojo moč in dobil gorski cilj, s čimer je pridobil tri odbitne sekunde. Tu je bil 32-letni Kisovčan že v virtualni rdeči majici, potrditi pa jo je še moral v napetem zaključku. Zadnji kilometer je šel navkreber, najboljšo zaključno akcijo pa so izpeljali pri moštvu Trek Segafredo.
Kenny Elissonde je Madsa Pedersena pripeljal v idealno pozicijo in svetovni prvak iz leta 2019 bi tudi zmagal, če za kolesom ne bi vseskozi imel zasavske rakete, ki se je v zadnjih 200 m izstrelila v cilj.
Šteje le rdeča v Madridu
»To je zelo pomembna zmaga, nora, izjemno sem zadovoljen. Sicer je šele začetek Vuelte, vendar je vedno bolje imeti nekaj sekund prednosti kot zaostanka. Ves dan je bil ritem izjemno oster, na koncu sem imel priložnost, da bi se boril za zmago, imel sem dobre noge, zato sem poizkusil,« Roglič ni skrival zadovoljstva po svoji jubilejni 10. etapni zmagi na Vuelti – leta 2019 je slavil eno, v letih 2020 in 2021 po štiri, letos je pri številki ena. Spet pa je oblekel tudi rdečo majico, v kateri je že tri leta zapored slavil končno zmago. Ali potrditev dobre pripravljenosti pomeni, da si že lahko obetamo četrto?
»Doslej je bil naš načrt, da vsak dan zamenjamo nosilca rdeče majice, bomo videli, kaj bo prinesel naslednji dan, morda bo v rdečem Sepp Kuss,« se je pošalil Roglič, ki je včeraj slavil svojo peto letošnjo zmago in 65. v karieri. Drugi Slovenec na dirki Jan Polanc (UAE) je končal na 55. mestu, 35 sekund za Rogličem, ki ima na vrhu skupnega seštevka 13 sekund prednosti pred moštvenim kolegom Kussom in 26 pred trojico kolesarjev Ineosa, Ethanom Hayterjem, Pavlom Sivakovom in Taom Geogheganom Hartom. Le sekundo za njimi je najnevarnejši Rogličev papirnati izzivalec Remco Evenepoel (Quick Step), ki je tokrat zasedel 8. mesto.
