KOLESARSTVO
Zaradi Tadeja Pogačarja je solze točil tudi Kanibal
Mladi as s Klanca pri Komendi v soboto na glavo obrnil kolesarski svet.
Odpri galerijo
Tadej Pogačar (desno) in Primož Roglič sta tudi po zgodovinski bitki v 20. etapi ostala prijatelja. FOTO: Stephane Mahe/Reuters
Na Elizejskih poljanah sta pred navdušenimi navijači včeraj plapolali dve slovenski zastavi, na odru za zmagovalce sta stala dva naša velika kolesarska junaka, a je le eden lahko nosil rumeno majico. To je bil Tadej Pogačar, ki bo danes dopolnil 22 let, pa je že pokoril kolesarski svet.
Človeško je sočustvovati z Rogličem, ki so se mu tik pred ciljem zrušile rumene sanje, predvsem pa ne gre ostati ravnodušen pred tem, kar je dan pred pariško parado šampionov uprizoril Pogačar.
Na vzponu na La Planche des Belles Filles je kolesaril kot že dolgo nihče, morda tudi tako dobro kot še nihče v zgodovini. Tudi najizkušenejši in analitični kolesarski umi na svetu si niso znali razložiti, od kod izvira ta živalska moč, s katero je mladi slovenski šampion drvel najprej po ravninskih 30 km in nato še v odločilni klanec, v katerem se je Roglič naposled zlomil. Pogačar je v tistih 6 km klanca proti rojaku, ki je skupaj zaostal kar za 1:56, pridobil 1:21, toliko je na koncu znašala tudi njegova prednost pred drugouvrščenim v etapi Tomom Dumoulinom. Simbolično, natanko toliko časa je Pogačar izgubil v vetrovni 7. etapi, po kateri so številni dejali, da je njegovih sanj o zmagovalnem odru na Touru konec.
Še ko je bil v soboto na startu, malodane nihče ni verjel, da lahko namesti 57 sekund zaostanka za Rogličem. Če gre verjeti njegovim besedam, je bil tudi sam med nejevernimi Tomaži. »To je bil res nenavaden kronometer. Pred startom sem razmišljal, da bom lahko blizu Primožu, če bom imel dober dan. Ker on ni imel najboljšega dne, sem lahko pridobil čas proti njemu. Dokler ni prišel v cilj, nisem vedel, da je rumena majica moja. Primoža zelo spoštujem, ki je tako moj prijatelj kot tekmec. Vem, da je zdaj zelo razočaran, a sem prepričan, da bova imela v prihodnje še veliko izjemnih bitk,« je Pogačar ostal spoštljiv do izkušenejšega rojaka, ki je nadziral potek domala celotne dirke, le ta zadnji tekmovalni dan se mu je zalomilo.
»Na Tour sem prišel dobro pripravljen, na žalost smo med dirko izgubili nekaj kolesarjev v ekipi, a se nismo vdali, temveč ostali optimistični. Za nami so fantastični trije tedni, v ekipi je vseskozi vladalo zelo dobro vzdušje. Vseskozi sem poskušal ostati sproščen in dirko jemati iz dneva v dan. Na moštvenem avtobusu je bilo pred etapami in po njih vedno veselo, to je bilo zelo pomembno, da vse tri tedne nisem razmišljal o stresu,« iz Pogačarjevih ust zveni, kot da bi bilo zmagati na Touru otročje lahko.
Glede na njegovo za kolesarja rosno mladost bi mu lahko tudi pritrdili. A kolesarska zgodovina govori drugače in namiguje, da smo na delu videli enega najboljših slovenskih športnikov vseh časov in šampiona, ki bi lahko kot buldožer rušil rekorde.
Številčna analiza pravi, da je bilo takšnih kot Pogačar pred njim le peščica. Le enajst kolesarjev je doslej zmagalo na svojem prvem Touru, med njimi so bili tudi legendarni Eddy Merckx, Bernard Hinault in Laurent Fignon. Postal je drugi najmlajši zmagovalec Toura. Mlajši je bil le Henri Cornet na drugem Touru leta 1904. Zmagal je z 19 leti in 354 dnevi, Pogačarju je to uspelo z 21 leti in 365 dnevi, v sodobni zgodovini je z njim primerljiv le lanski zmagovalec Egan Bernal, ki je zmagal z 22 leti in 196 dnevi. Pogačar, ki je slavil tudi tri etapne zmage, je ob rumeni osvojil še pikčasto majico kralja gora in belo majico najboljšega mladega kolesarja. Tako prepričljivo je pred njim trofejne majice osvajal Merckx, ki je leta 1969 v Parizu oblekel rumeno, pikčasto in zeleno majico, bele tedaj še ni bilo.
In z belgijskim Kanibalom, najboljšim kolesarjem v zgodovini, je povezana podrobnost, ki kaže na to, da je Pogačar vendarle pričakoval zadnji zasuk. »Skupaj z Merckxom (tekmoval je na kolesih Colnago, op. p.) sem slavil več zmag na Touru. Ko je Tadej zmagal, me je prvi poklical ravno Eddy in skupaj sva jokala po telefonu, premagala so naju čustva. Tadej je eden od največjih talentov, kar sem jih kdaj srečal, četudi sem sodeloval z največjimi šampioni,« je za italijansko spletno stran Tuttobiciweb povedal 88-letni Ernesto Colnago, legenda italijanskega kolesarskega oblikovanja in opremljevalec Pogačarjeve ekipe UAE, nato pa dodal: »Za Pogačarja smo pripravili bel okvir, a mi je zjutraj pred kronometrom dejal: 'Če mi bo šlo tako, kot načrtujem, se boste najprej zabavali, nato pa imeli dodatno delo z barvanjem okvirja.'«
Colnagovi sodelavci so res morali pripraviti rumen okvir za novega šampiona Toura, ki je kolesarski svet postavil na glavo, ob tem pa dejal: »Želim ostati enak, skromen, trdo delati. Na dirke bom hodil z enako miselnostjo kot doslej, želel si bom oplemenititi dobro delo moje ekipe. Ob tem se moram zahvaliti vsem, ki so me podpirali, svoji punci in družini,« Pogi želi ostati Pogi, čeprav je zdaj št. 1 na svetu.
Človeško je sočustvovati z Rogličem, ki so se mu tik pred ciljem zrušile rumene sanje, predvsem pa ne gre ostati ravnodušen pred tem, kar je dan pred pariško parado šampionov uprizoril Pogačar.
Predstava, ob kateri je obnemel kolesarski svet, Tadej Pogačar je v vožnji na čas deklasiral tekmece. FOTO: Christophe Ena/Reuters
Na vzponu na La Planche des Belles Filles je kolesaril kot že dolgo nihče, morda tudi tako dobro kot še nihče v zgodovini. Tudi najizkušenejši in analitični kolesarski umi na svetu si niso znali razložiti, od kod izvira ta živalska moč, s katero je mladi slovenski šampion drvel najprej po ravninskih 30 km in nato še v odločilni klanec, v katerem se je Roglič naposled zlomil. Pogačar je v tistih 6 km klanca proti rojaku, ki je skupaj zaostal kar za 1:56, pridobil 1:21, toliko je na koncu znašala tudi njegova prednost pred drugouvrščenim v etapi Tomom Dumoulinom. Simbolično, natanko toliko časa je Pogačar izgubil v vetrovni 7. etapi, po kateri so številni dejali, da je njegovih sanj o zmagovalnem odru na Touru konec.
Še ko je bil v soboto na startu, malodane nihče ni verjel, da lahko namesti 57 sekund zaostanka za Rogličem. Če gre verjeti njegovim besedam, je bil tudi sam med nejevernimi Tomaži. »To je bil res nenavaden kronometer. Pred startom sem razmišljal, da bom lahko blizu Primožu, če bom imel dober dan. Ker on ni imel najboljšega dne, sem lahko pridobil čas proti njemu. Dokler ni prišel v cilj, nisem vedel, da je rumena majica moja. Primoža zelo spoštujem, ki je tako moj prijatelj kot tekmec. Vem, da je zdaj zelo razočaran, a sem prepričan, da bova imela v prihodnje še veliko izjemnih bitk,« je Pogačar ostal spoštljiv do izkušenejšega rojaka, ki je nadziral potek domala celotne dirke, le ta zadnji tekmovalni dan se mu je zalomilo.
Zveni otročje lahko
»Na Tour sem prišel dobro pripravljen, na žalost smo med dirko izgubili nekaj kolesarjev v ekipi, a se nismo vdali, temveč ostali optimistični. Za nami so fantastični trije tedni, v ekipi je vseskozi vladalo zelo dobro vzdušje. Vseskozi sem poskušal ostati sproščen in dirko jemati iz dneva v dan. Na moštvenem avtobusu je bilo pred etapami in po njih vedno veselo, to je bilo zelo pomembno, da vse tri tedne nisem razmišljal o stresu,« iz Pogačarjevih ust zveni, kot da bi bilo zmagati na Touru otročje lahko.
Glede na njegovo za kolesarja rosno mladost bi mu lahko tudi pritrdili. A kolesarska zgodovina govori drugače in namiguje, da smo na delu videli enega najboljših slovenskih športnikov vseh časov in šampiona, ki bi lahko kot buldožer rušil rekorde.
Številčna analiza pravi, da je bilo takšnih kot Pogačar pred njim le peščica. Le enajst kolesarjev je doslej zmagalo na svojem prvem Touru, med njimi so bili tudi legendarni Eddy Merckx, Bernard Hinault in Laurent Fignon. Postal je drugi najmlajši zmagovalec Toura. Mlajši je bil le Henri Cornet na drugem Touru leta 1904. Zmagal je z 19 leti in 354 dnevi, Pogačarju je to uspelo z 21 leti in 365 dnevi, v sodobni zgodovini je z njim primerljiv le lanski zmagovalec Egan Bernal, ki je zmagal z 22 leti in 196 dnevi. Pogačar, ki je slavil tudi tri etapne zmage, je ob rumeni osvojil še pikčasto majico kralja gora in belo majico najboljšega mladega kolesarja. Tako prepričljivo je pred njim trofejne majice osvajal Merckx, ki je leta 1969 v Parizu oblekel rumeno, pikčasto in zeleno majico, bele tedaj še ni bilo.
Colnagu naročil novo barvo kolesa
In z belgijskim Kanibalom, najboljšim kolesarjem v zgodovini, je povezana podrobnost, ki kaže na to, da je Pogačar vendarle pričakoval zadnji zasuk. »Skupaj z Merckxom (tekmoval je na kolesih Colnago, op. p.) sem slavil več zmag na Touru. Ko je Tadej zmagal, me je prvi poklical ravno Eddy in skupaj sva jokala po telefonu, premagala so naju čustva. Tadej je eden od največjih talentov, kar sem jih kdaj srečal, četudi sem sodeloval z največjimi šampioni,« je za italijansko spletno stran Tuttobiciweb povedal 88-letni Ernesto Colnago, legenda italijanskega kolesarskega oblikovanja in opremljevalec Pogačarjeve ekipe UAE, nato pa dodal: »Za Pogačarja smo pripravili bel okvir, a mi je zjutraj pred kronometrom dejal: 'Če mi bo šlo tako, kot načrtujem, se boste najprej zabavali, nato pa imeli dodatno delo z barvanjem okvirja.'«
Pri Colnagu so pripravili bel okvir, Tadej Pogačar pa je naročil rumenega. FOTO: Marco Bertorello/Reuters
Colnagovi sodelavci so res morali pripraviti rumen okvir za novega šampiona Toura, ki je kolesarski svet postavil na glavo, ob tem pa dejal: »Želim ostati enak, skromen, trdo delati. Na dirke bom hodil z enako miselnostjo kot doslej, želel si bom oplemenititi dobro delo moje ekipe. Ob tem se moram zahvaliti vsem, ki so me podpirali, svoji punci in družini,« Pogi želi ostati Pogi, čeprav je zdaj št. 1 na svetu.
