Junak z igrišča čez noč na vročo klop

Tudi veliki klubi z izbiro trenerja večkrat presenetijo, kajne? Mar ni bilo tako nazadnje pri Bayernu, ki je najprej pripeljal Hansija Flicka kot začasno rešitev v krpanju novega moštva, tudi Barcelona je že imela velikane na klopi, niti sedanji Quique Setien niti njegov predhodnik Ernesto Valverde ne spadata v težko kategorijo. Zdaj je Juventus odprl novo poglavje z Andreo Pirlom! Z igrišč ga seveda poznamo, bil je med ključnimi aduti italijanskega pohoda na naslov svetovni prvakov 2006, toda Juventus je zdaj presenetil – izbral je moža za svojo vročo klop brez enega dne trenerskih tekmovalnih izkušenj, Pirlo je bil dolgo precej bolj rdeče-črn kot belo-črn. Odraščal je v Lombardiji v okolici Brescie, svoja prva tri leta v italijanski prvoligaški druščini doživljal v črno-modrem Interjevem taboru, žaromete lige prvakov in boj za prevlado na domačem škornju doživljal pri Milanu. Bil je motor moštva izjemnih telesnih sposobnosti kot tudi nujne ustvarjalnosti za mesto v sredini igrišča. Z milanisti je bil še dvakrat zmagovalec lige prvakov, to so bili pravzaprav še zadnji dnevi ponosa in slave italijanskega klubskega nogometa.
Milan pa je v tistem letu 2011 – meni nič, tebi nič – Pirlu pokazal izhodna vrata, a pri priči je takrat užaljenega 32-letnik povabil v svoje vrste največji italijanski klub Juventus. Pravzaprav je tisto presenečenje nogometne Italije primerljivo s tem zdajšnjim, ko mu je spet velikan iz Torina ponudil novo priložnost. Na trenerski klopi! Ob spominih na njegove velike predstave na igrišču – jaz zlepa ne morem pozabiti njegove vrhunske igre v dortmundskem 120-minutnem polfinalnem boju mundiala 2006 med Nemčijo in Italijo (0:2) – je na dlani, da premore obilo nogometnega znanja, toda zdaj je seveda vprašanje, kako bo deloval na klopi kluba, kjer zahtevni lastniki, pokrovitelji in armada navijačev po vsem svetu zahtevajo le najvišje dosežke. Povsem samoumevno je za slednje, da se bo Pirlo podpisal pod deseti zaporedni naslov kluba v domačem prvenstvu, a z njim bodo hoteli še več – naj že končno spet vrne v Torino pokal zmagovalca lige prvakov. Nazadnje ga je ta klub osvojil že krepko oddaljenega leta 1996, odtlej je finale petkrat (!) izgubil, zadnjič pred tremi leti z madridskim Realom (1:4). Igralec večera je bil takrat sedanji juventin Cristiano Ronaldo, zmagovalce je imenitno s klopi vodil Zinedine Zidane, ob Pepu Guardioli trenerski vzornik Andree Pirla.

Pirlo za Buffona že ni mister

Prav slednji se je pred 10 dnevi dogovoril z vodstvom torinskega kluba dogovoril, da bo prevzel Juventusovo mlado moštvo do 23 let. To bi bil zanj prvi trenerski izziv. Prav podobno bi si sestavljal svojo pot kot omenjena vzornika – Zidane je najprej vodil Real Madrid Castillo, Guardiola pa Barço B. V tem novem poglavju razburljive belo-črne zgodbe je nekdanji reprezentančni as v hipu preskočil stopnico in zdaj mora pokazati, ali bo svojemu vzdevku maestro z igrišča dodal še tistega, ki pripada velikim italijanskim trenerjem – mister. »Ha, ha, a zdaj mu bom moral govoriti mister,« je pri priči na twitterju šaljivo čivknil ​Gigi Buffon, legendarni vratar in prav tako kot Pirlo zelo viden član svetovnih prvakov 2006. Navijači pa so veseli in verjamejo, da je mlačen nogomet pod vodstvom zdaj odstavljenega Maurizia Sarrija le še del preteklosti.