INTERVJU

Janus mu je zatrdil, da se bo vse uredilo

Objavljeno 04. marec 2019 09.22 | Posodobljeno 04. marec 2019 09.22 | Piše: Miha Šimnovec

Peter Prevc na nordijskem SP vendarle zagledal luč na koncu predora. S svojimi dosežki na avstrijskem Tirolskem ni zadovoljen, bolj z napredkom.

Peter Prevc bo poskušal iz preostanka sezone izvleči čim več. FOTO: Blaž Samec
SEEFELD – Petru Prevcu je po sobotni tekmi mešanih skakalnih ekip, na kateri je Slovenija zasedla nehvaležno četrto mesto, ostal grenak priokus ob koncu 52. svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju. O vrhuncu letošnje sezone v Seefeldu, tekmecih, zdajšnjem strokovnem vodstvu naše reprezentance, dopingu, preostanku zime, Planici itn. je spregovoril tudi za Slovenske novice.
Ali ste že predelali loterijo na srednji napravi?
»Ne še povsem. Čudno mi je. Ko smo opravili analizo mojih skokov, smo ugotovili, da nista bila slaba. Če bi bila tekma realna, bi zadostovala za uvrstitev okrog 15. mesta. Tako pa sem bil po uvodni seriji peti, finalna je bila za 26. oceno. Ker nisem dobil pomiritve, dolgo nisem mogel zaspati.«
Kako pa ocenjujete nehvaležno četrto mesto na preizkušnji mešanih ekip?
»Škoda, če bi vsak skočil le pol metra dlje, bi imeli kolajno. Nihče ni naredil katastrofalne napake, nihče – z izjemo Nike Križnar v finalu – niti ekstremnega. Ker smo bili tako blizu, ostaja grenak priokus. Po pravici povedano smo potihem računali, da se bomo za bron udarili z Japonci in Norvežani, medtem ko so bili Nemci in Avstrijci daleč spredaj. Škoda, manjše napake so nas stale stopničke, na naslednjo priložnost bomo morali počakati dve leti.«
Kako bi ocenili svoje nastope na tem nordijskem SP?
»Rezultatsko ni moje najslabše, ampak za las drugo najslabše; na svojem krstnem SP v Oslu '11 sem zasedel 17. in 25. mesto, tu pa 16. in 24. Če pogledam skozi prizmo celotne sezone, se mi zdi, da moji nastopi v Innsbrucku in Seefeldu sploh niso bili tako slabi. Od prvega dne sem svoje skoke počasi in relativno zanesljivo stopnjeval. Rekel sem, naj to prvenstvo, če se že ne morem boriti za kolajne, čim bolje izkoristim za priprave. Ves čas sem lahko treniral z najboljšimi in imel tako z njimi neposredno primerjavo. Z rezultati nisem zadovoljen, če upoštevam vse okoliščine in poleg tega še specifiko športa, koliko je treba, da se določena zadeva odpravi, pa sem. Lahko rečem, da spet vidim luč na koncu predora.«
Ali so šle po vašem skakalne kolajne v prave roke?
»Čeprav je bila tekma na srednji napravi res smešna, so na koncu na zmagovalnem odru stali skakalci, ki so v točkovanju za svetovni pokal uvrščeni med najboljšo peterico. Zato menim, da si vsak od njih zasluži kolajno. Od vseh pa sem jo še posebej privoščil Švicarju Killianu Peierju, tretjeuvrščenemu iz Innsbrucka.«
Kakšen vtis je na vas pustilo prvenstvo v Seefeldu?
»Prvenstvo kot prvenstvo. Mnogi verjetno mislijo, da se športniki na takšnih tekmovanjih družimo med seboj, a ni tako. Večinoma smo vsi tu z določenim ciljem, tako da je skoraj tako kot na kakšni prireditvi za svetovni pokal, le da tu vse skupaj traja dobrih deset dni. Organizacija se mi je zdela kar dobra, redarji in varnostniki pa so bili zelo strogi.«
Ste imeli kakšno slabo izkušnjo?
»Ne, ker smo očitno dovolj z Balkana, da smo jih znali prelisičiti. Se je zgodilo, da smo zaradi gneče dlje čakali pod skakalnico v kombiju, enkrat so nas celo pozabili priti iskat, tako da sta Žiga Jelar in Anže Lanišek zaradi tega celo izpustila poskusni skok pred kvalifikacijami. Drugače pa kakšnih pripomb nimam, na zvezi so dobro poskrbeli za nas z nastanitvami, imeli smo srečo, da smo jedli v istem hotelu kot Švedi, ki so pripeljali svojega kuharja in je bila zato tudi hrana takšna, kakršno potrebujemo športniki. V Avstriji in Nemčiji namreč hitro naletiš na prekuhane zrezke z različnimi omakami, toda medtem sem ugotovil, da mi ni treba več jesti mesa vsak dan. Tudi vreme je bilo fantastično, na balkonu smo lahko bili v kratkih hlačah in majicah.«
Kako ste si krajšali čas na prvenstvu?
»Na prosti dan sem se povzpel na bližnji hrib, drugače pa se mi ni vleklo, ker sem padel v dober ritem. Po zajtrku sem imel trening, razteg, pregled dresov, nakar smo se odpeljali na skakalnico. Po treningu ali tekmi smo se vrnili v apartma, šli na večerjo, savno, se umirili in zaspali.
Kaj pa računalniške igrice, namizni tenis?
»Ker so drugi v igricah toliko boljši, se jih raje sploh ne lotim, v fitnesu pa smo res imeli mizo za pingpong, tako da smo odigrali kakšen dvoboj. Najboljši je bil praviloma trener Gorazd Bertoncelj, toda ko sem udaril svoj forehand, mi nihče ni vrnil žogice.«
Na žalost je prvenstvo zasenčil tudi dopinški škandal.
»Videl sem posnetek tistega prestrašenega in bledega Avstrijca, ki so ga ujeli pri krvnem dopingu. Ob tem sem se vprašal, kako si lahko – če že delaš tako velik prekršek – tako zelo nepripravljen, da te takole zasačijo. No, skakalci prepovedanih poživil ne potrebujemo.«
Kako pa je zdaj v skokih s tehničnim dopingom oziroma prevarami, kar zadeva tekmovalne drese?
»Ko sem konec leta 2009 prišel v svetovni pokal, smo ob prihodu na prizorišče oblekli drese, preverili, ali je v redu, in to je bilo vse za tisti vikend. Zdaj vsak dan znova preverjamo, ali se je dres kaj spremenil ali smo se sami. Na žalost se material krči, zato je treba sproti meriti prepustnost. Čeprav je nadzor takšen, kakršen pač je, menim oziroma upam, da smo zdaj vsi tako zelo na meji, da nihče nima kakšne posebno velike prednosti. Seveda pa poskuša vsak po svoje odkriti kakšno 'luknjo'.«
Kdaj vam je bilo najtežje v sezoni: po težavah z gležnjem ali nato na novoletni turneji?
»Težave z gležnjem sem prebolel dokaj hitro, že sredi septembra. Težko mi je bilo v Garmisch-Partenkirchnu, kjer se niti na tekmo nisem uvrstil. Ker se mi je na novoletni turneji vse podrlo, sem moral spet opraviti zelo veliko skokov, da sem spet prišel na določeno raven. Zatem se mi je porušilo še v Predazzu. Škoda, da še nisem bil nared za letalnico v Oberstdorfu. Če bi mi namreč tam steklo, bi se lahko marsikaj izšlo drugače. V Lahtiju sem se prepričal, da sem lahko z normalnimi skoki med petindvajseterico, s povprečno dobrimi med dvajseterico. Takrat sem si rekel: 'Nič, zdaj bom šel od tu naprej.'«
Ali ste o spopadanju s krizo kaj govorili s preostalimi asi Kamilom Stochom, Stefanom Kraftom in drugimi, ki so imeli na dosedanjih športnih poteh prav tako vzpone in padce?
»Ne, ker imamo tudi startne številke tako narazen, da se nič ne srečamo. Običajno spimo tudi v različnih hotelih.«
Stefan Kraft je na novinarski konferenci izjavil, da je zanj Kamil Stoch št. 1 na svetu.
»Zdaj je res močan, čeprav zame v temu trenutku tudi Markus Eisenbichler ni prav daleč stran.«
Rjoju Kobajaši, ki se je še nedolgo tega zdel nepremagljiv, je prav tako začel nihati v skokih.
»Zares se je začel malo loviti in ni več na takšnem vrhuncu, na kakršnem je bil, ko pa zadene odskok, ga nihče ne spravi na tla.«
Kakor vse kaže, vaših rekordov ne bo izboljšal.
»To bomo videli čez mesec. V številu prvih mest v eni sezoni me še lahko preseže, navsezadnje jih ima že enajst, tako da ga še štiri ločijo od mojih 15 zmag.«
Kako ste zadovoljni z zdajšnjim strokovnim vodstvom? Ali je z njim zavel tisti novi sveži veter, ki ste si ga tako zelo želeli?
»V pripravljalnem obdobju za novo sezono se je vse precej razlikovalo, na tekmah pa ni prav veliko za filozofirati, zato je zadnje priprave nanje težko bistveno spremeniti. Moram pa reči, da sem bil tako malo zraven, zato težko ocenjujem.«
Kdaj ste nazadnje videli Gorana Janusa?
»Enkrat po Predazzu. Na skakalnici, na kateri smo vadili, je bil skupaj s Stanetom Balohom
Ali sta izmenjala kakšno besedo?
»Zelo na hitro, ker smo lovili uro za trening. Vprašal sem ga, kako je, on pa mene, kaj me matra. Odvrnil mi je, da je treba delati in da se bo vse uredilo.«
V tej sezoni najboljši slovenski skakalec Timi Zajc je imel v Seefeldu precejšnje težave. Kakšno je vaše mnenje o njem?
»Moram reči, da me je pozitivno presenetil, kako je bil stanoviten, navsezadnje se je bolj ali manj redno uvrščal med deseterico. Po razočaranju v Bischofshofnu sem mu rekel, da ni nič hudega, če se mu to zgodi enkrat na mesec. Dobro formo je nato unovčil s prvimi stopničkami v Saporu in prvo zmago v Oberstdorfu, ki je – če sem iskren – še nisem pričakoval. Toda verjamem, da vsak športnik, ko se enkrat zavihti na zmagovalni oder, prejme dodatno mero sproščenosti in zagona. To smo videli, denimo, tudi pri Žanu Kranjcu, ki se je po veleslalomski zmagi izkazal tudi v slalomu, ali pri Štefanu Hadalinu, ki je, ko je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu, nato prve stopničke dočakal tudi v svetovnem pokalu. Na koncu koncev se je vnovič odprlo tudi Ilki Štuhec, ko se je vrnila na zmagoviti tir.
Na to čakate tudi sami?
»Da, enkrat sem to že doživel, verjamem, da lahko še enkrat.«
Zanimivo, da je Timi prvi štajerski zmagovalec v svetovnem pokalu. Ob njem iz SSK Ljubno BTC prihaja cela ekipa nadarjenih skakalcev.
»Da, v tem klubu so začeli veliko vlagati v skoke, kakor sem slišal, člani v njem prejemajo celo štipendijo. Zaradi tega vanj prestopajo skakalci tudi iz drugih štajerskih društev, za vse skupaj pa je bolje, da je na enem mestu pet dobrih mladincev, kot pa da ima vsak klub po enega dobrega.«
Če bo šlo tako naprej, bo na nordijskem SP leta 2023 v Planici v slovenski reprezentanci prevladovalo štajersko narečje.
»V mladinski že prevladuje, tako da so že naučili Gorenjce govoriti štajersko. Toda upam, da bo vendarle prevladala slovenščina, pri čemer imam v mislih predvsem to, da se ne bomo šli teh igric, kdo je iz gorenjskega, kdo iz štajerskega in kdo iz ljubljanskega konca, ampak da bomo vsi stali drug za drugim.«
Po vrnitvi domov prav veliko časa ne boste imeli, saj vas že konec tedna čaka start na norveški turneji.
»Na to smo se že navadili, tako je pač vsako leto. Po prvenstvu gremo še enkrat od doma, nakar nas čaka le še finale v Planici. Hitro se zavrti, jaz letos sploh nimam občutka, da smo imeli zimo, ker sem bolj ali manj le treniral.«
Se vam zdi, da po lanskem rojstvu sina čas še hitreje teče oziroma da je hitreje minljiv?
»Ne, predvsem občutim več lepih trenutkov in spoznavam, da ni vse stoodstotno v športu.«
Ali greste zaradi njega težje od doma?
»Da! Še posebno takrat, ko se vrnem le za en dan. Včasih imam slabo vest in sploh ne vem, ali bi se pokazal otroku ali ne.«
Kaj si obetate od preostanka sezone?
»Norveške turneje se zelo veselim, ker za nas tekmovalce na njej zelo lepo poskrbijo. Vikersundska letalnica bo kar izziv, navsezadnje na tako veliki napravi nisem bil že leto dni, poleg tega nimam v nogah prav veliko dolgih skokov na 120-metrskih skakalnicah. Vendar verjamem, da lahko z zdajšnjo formo in stanovitnostjo premagam ta izziv«.
Na kaj pa boste merili v Planici?
»Upam, da jo bom pričakal v svoji najboljši letošnji formi in poskušal bom izvleči čim več.« 




Deli s prijatelji