Glasbenica, s katero ni dobro češenj zobati

Koprska judoistka Andreja Leški je imela lani zares vrhunsko sezono. Udeležila se je devetih močnih mednarodnih tekmovanj in si na kar osmih priborila kolajno. Največjega uspeha se je veselila v Budimpešti, kjer se je ovenčala z naslovom svetovne podprvakinje, na evropskem prvenstvu v Lizboni pa se je povzpela na tretjo stopnico zmagovalnega odra. Za nameček je članica Bežigrada osvojila še pet odličij na turnirjih najvišje ravni v svetovnem pokalu. S temi uspehi si je Leškijeva, ki je 8. januarja dopolnila 25 let, prislužila priznanje za najboljšo slovensko judoistko leta 2021.

Kaj vam pomeni ta nagrada?

»Da sem najboljša v državi, se sliši res izjemno. Vemo, da je slovenski judo v svetovnem merilu na zelo visoki ravni, veliko nas je vrhunskih tekmovalcev in tekmovalk. Zato te nagrade – če sem iskrena – nisem pričakovala. Moram priznati, da sem bila kar prijetno presenečena.«

Mar res niste vedeli, da boste prejeli nagrado? Navsezadnje jo podeljujejo na podlagi točkovanja v slovenskem pokalu.

«Drži, točkovanje je javno, vendar pa ga nisem spremljala. Občasno pogledam, kje sem na svetovni lestvici, slovenski pa ne sledim. Vedela sem le, da sem zagotovo med najboljšimi tremi, ker sem prejela vabilo na prireditev.«

Če odmislimo razočaranje, ker se vam ni uspelo uvrstiti na olimpijske igre v Tokiu, je bila lanska sezona za vas res izjemno uspešna. Z izjemo enega turnirja ste se na vseh preostalih, na katerih ste nastopili, povzpeli na zmagovalni oder.

»In še na tistem, na katerem sem ostala brez kolajne (na grand slamu v Kazanu), me je s petim mestom le malo ločilo od nje. Da, lanska sezona je bila resnično sijajna, odličji sem osvojila tudi na obeh svojih vrhuncih: na svetovnem in evropskem prvenstvu. Če k njima prištejem vse druge stopničke, menim, da sem si zaslužila to priznanje.«

V Tokiu se niste borili, ste pa na Japonsko odpotovali kot partnerica za sparing klubski kolegici Kaji Kajzer. Kako ste doživeli največjo športno prireditev?

»Ker se na igre nisem uvrstila kot tekmovalka, sem imela vsekakor malo grenkega priokusa, saj sem vedela, da sem bila dovolj dobra, da bi se lahko tudi tam potegovala za vidno uvrstitev. Čeprav nisem mogla tekmovati, pa sem lahko začutila olimpijski utrip in vzdušje, ki pa je bilo zaradi ukrepov proti širjenju novega koronavirusa resda precej okrnjeno.«

Ob koncu kvalifikacij ste bili v kategoriji do 63 kg na visokem četrtem mestu, torej le dve mesti za Tino Trstenjak. Kako zelo vas je potrlo, da zaradi pravil, po katerih lahko v borilnih športih (in tudi nekaterih drugih) v sleherni kategoriji na OI tekmuje le po en predstavnik iz vsake države, niste mogli tudi na olimpijskem tatamiju pokazati, kaj vse znate?

»Sprva sem bila seveda zelo razočarana, a sem se s tem hitro sprijaznila. Že po naravi sem takšna, da si takšnih stvari ne jemljem preveč k srcu. Ko se mi zgodi kaj neprijetnega, lahko to hitro pozabim, in grem naprej. Tokio je za menoj, zdaj sem z mislimi že pri naslednjih OI leta 2024 v Parizu.«

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu od največje športne prireditve na Japonskem?

»Zagotovo vse skupaj, od olimpijske vasi, v kateri smo bilo na majhnem prostoru vsi športniki iz različnih panog. Bila sem tudi na slovesnem odprtju, na katerem je bilo zelo prijetno, čeprav ni bilo gledalcev. V slovenski reprezentanci smo se odlično razumeli, priložnost sem imela spoznati tudi druge naše športnike.«

Kdo je na vas naredil največji vtis?

»Največ sem se družila s primorskimi športniki, srečala sem se tudi z našimi košarkarji z Luko Dončićem na čelu. No, Vlatka Čančarja pa poznam že iz otroštva. Ko smo šli namreč pred leti z veroukom za teden dni na duhovne vaje, je bil tam tudi on. Že od prej sem poznala tudi tiste športnike, ki so tako kot jaz zaposleni v vojski. A nimamo prav velikokrat priložnosti za druženje.«

Kako ste doživeli Dončića?

»Moram reči, da je prijazen in prav prijeten. Tudi fotografirala sem se z njim, dovolil je vse.«

Katere cilje boste zasledovali letos?

»Znova bom imela dva velika vrhunca, najprej evropsko prvenstvo med 29. aprilom in 1. majem v Sofiji, nato še svetovno prvenstvo med 6. in 13. oktobrom v Taškentu. No, vmes (med 25. junijem in 5. julijem) bom imela priložnost prvič nastopiti tudi na sredozemskih igrah v Oranu v Alžiriji. V zadnjem obdobju sem imela sicer določene težave s kolenom, zaradi katerih sem izpustila nedavno državno prvenstvo v Novi Gorici.«

Ali je šlo za kakšno resnejšo poškodbo?

»Februarja sem si na pripravah natrgala prednjo stransko vez. Zdaj sem spet bolj ali manj nared za borbe. Hitro moram znova ujeti pravi tekmovalni ritem in se dobro pripraviti za junijski začetek lova na kvalifikacijske točke za nastop na OI v Parizu. Najpomembneje pa je, da ostanem zdrava.«