ROKOMET

Vrnitev odpisanih v Marofu

Objavljeno 14. maj 2019 09.27 | Posodobljeno 14. maj 2019 09.27 | Piše: Peter Zalokar

Gorenje drugič osvojilo pokal Slovenije. Dvokorak od poražencev do zmagovalcev.

Rokometaši Gorenja so še dolgo v noč delali družbo tako želenemu pokalu. FOTO: Roman Šipić
NOVO MESTO – Lepo je bilo opazovati rokometaše Gorenja in njihove navijače, ki jih ni zmotil hud naliv in so ob pesmi prešerno nazdravljali osvojenemu pokalu Slovenije, potem ko so v finalu zaključnega turnirja premagali domačo Krko s 24:20.
image
Rokometaši Gorenja so še dolgo v noč delali družbo tako želenemu pokalu. FOTO: Roman Šipić

Glavnino dela so opravili v polfinalu, ko so po 1984 dneh premagali Celjane (29:27). V skladu z dogovorom so noč preživeli v skupnih spalnicah novomeškega hostla, da bi ohranili čim več moči za finale, v katerem jih je čakalo težko delo, saj so si pri Krki obetali sanjsko slovo rodu, ki je Celju že vzel superpokal. Zeleni so res pustili srce na igrišču, a Gorenje je bilo vselej korak spredaj.

»Nikakor si nismo želeli, da bi z zadnjicami podrli vse, kar smo zgradili z rokami. Po zmagi s Celjem smo ostali mirni, vedeli smo, da bomo tarče posmeha, če izgubimo proti Krki. Zdržali smo njene nalete, čeprav smo bili zdesetkani. Povsem sem izčrpan, vse me boli, ampak bilo je vredno,« je zadnje atome moči na parketu pustil 36-letni David Miklavčič, ki je kot kapetan dvignil srebrni pokal, za nameček je bil izbran za MVP turnirja.

S penino ga je zalil Matic Verdinek, s 16 goli najboljši strelec F4. Za najboljšega vratarja so trenerji izbrali Krkinega Aleksandra Tomića, čeprav ne bi bilo nič narobe, če bi naziv pripadel Gorenjevemu Emirju Taletoviću. Trikratni državni prvak (2009, 2012, 2013) je osvojil drugi pokal RZS, prvega po davnem letu 2003, in to v letu, ko je klub praznoval 60 let obstoja. V finalu je s šestimi goli izstopal mladi krožni napadalec Miha Kavčič. Ni ravno pogosto, da Prlek doseže več zadetkov kot njegov sopriimenjak, Gorenjec Aleks ...

»Takoj podpišem, naj bo vedno tako, če bo le Gorenje zmagovalo,« je bil na zlato kolajno okrog vratu ponosen Aleks Kavčič, eden od kar desetih igralcev, ki so lansko poletje prišli v Rdečo dvorano.
 

Dresov niso dali natisniti


Novinec je tudi trener Zoran Jovičić, ki je že prekosil šest predhodnikov (Vajdl, Cvijič, Šibila, Plaskan, Babić, Luzar) in prinesel trofejo. »Ko sem prvič stopil v Rdečo dvorano, sem si zamišljal, kako lepo bi bilo, če bi nekega dne pod stropom visela še ena zastavica z letnico. Fantastično, teh mojih fantov s kakšno izjemo pred letom ni bilo nikjer, zdaj so pokalni prvaki,« je bil ponosen Jovičić, ki se je ob koncu le znebil pokerskega obraza in nasmejan prejemal čestitke. Med novince lahko štejemo še direktorja Janeza Gamsa, ki je z zanosom in znanjem v kratkem času dokazal, da mu je funkcija pisana na kožo.

»Ko sem v soboto zjutraj zlagal stvari v kovček, sem si rekel, kaj mi je tega treba, zakaj se slepim, da lahko premagamo Celje. Ampak ni bilo zaman,« je z anekdoto postregel Gams, ki pa ni naročil posebnih dresov z napisom Pokalni prvaki 2019: »Uh, že hostel je bil precejšen zalogaj za našo blagajno.«

Tudi v ligi NLB še ni vse odločeno, če bodo Celjani nadaljevali predstave, kakršne so prikazali v Novem mestu, zadnji derbi sezone, 31. t. m. v Zlatorogu, morda le ne bo zgolj prestižne narave. »Kaj bi dal, da bi v Zlatorog prišli z možnostjo za naslov prvaka,« je po lesu potrkal otrok celjske šole Verdinek, absolutni kralj strelcev na Slovenskem. 
Deli s prijatelji