Dan, ko so se kolesarji pomehkužili

Pred karavano Gira, na katerem rožnato majico nosi Nizozemec Wilco Kelderman, sta zadnji, odločilni etapi. Pred kolesarji na Vuelti, na kateri je v rdeči majici naš Primož Roglič, pa konec prvega tedna s spremenjeno, a še vedno gorsko nedeljsko 6. etapo, čeprav ne bo šla v Francijo in na sloviti Tourmalet. Kljub temu se v kolesarskem svetu trenutno ne govori o teh tekmovalnih izzivih, temveč o puntu v Italiji.

Kolesarji so pregovorno znani po trdoživosti ter tudi po tem, da gredo na kolo v vsakem vremenu. To se je včeraj v Italiji spremenilo. Tekmovalci so sporočili, da 19. etape Gira ne bodo odpeljali v celoti, češ da razmere ogrožajo njihovo zdravje ter da se v teh časih epidemije ne bodo izpostavljali naporom, ki bi lahko načeli njihov imunski sistem. Brez dvoma 258 km od Morbegna do Astija pri dežju in 13 stopinjah Celzija ne bi bilo prijetnih, težko pa bi to označili kot ekstremne razmere, v katerih ni mogoče dirkati. Ne nazadnje so najboljši na svetu podobno dolgo lansko svetovno prvenstvo v Yorkshiru odpeljali v precej hujšem nalivu in pri osmih stopinjah Celzija …

Vendar prireditelji niso imeli izbire, odpovedali so se najdaljši etapi letošnjega Gira, kolesarje so prepričali, da so okoli startnega mesta odpeljali simboličnih 11 km zaprte vožnje, da se je trud lokalnih organizatorjev vsaj malo poplačal. Nato pa so se vrnili v ekipne avtobuse in se odpeljali do Abbiategrassa, kjer so znova sedli na kolesa in dirkali zadnjih 124 km predvidene etape. Razvila se je žolčna debata o upravičenosti poteze, ki naj za nameček ne bi bila soglasna. Nekatere ekipe naj bi si želele dirkati, druge so izsilile skrajšanje.

Zagovornik tega je bil kolesar ekipe Groupama-FDJ Jacopo Guarnieri, ki je na družabnih omrežjih orisal urnik kolesarjev na Giru: »Zjutraj se uro in pol z avtobusom pelješ na start etape, nato si šest ur in pol na kolesu, nato te čakata še dve uri in pol vožnje do naslednjega hotela. Zdaj si lahko predstavljate, zakaj na dirkah ni ognjemeta od kilometra nič.«
 

Direktor besen kot ris

Takšen delavnik imajo poklicni kolesarji že desetletja, vendar se v razmerah, kakršne so bile včerajšnje, še nihče ni odločil, da ne bo dirkal. Ne nazadnje je to njihova služba. Tudi zato upor kolesarjev, ki se velikokrat upravičeno pridušajo, da je na dirkah preslabo poskrbljeno za njihovo varnost, ni dobil večje podpore v javnosti. V teh zahtevnih časih jih gre tudi razumeti, za njimi je leto, polno negotovosti, v katerem je poskušala Svetovna kolesarska zveza v tri mesece stlačiti, kolikor se je le dalo vsakoletnega 10-mesečnega tekmovalnega koledarja. Ne nazadnje je bilo za udeleženci na Giru že 18 zelo zahtevnih etap in nabralo se je veliko utrujenosti in napetosti.

»Spada 250 km dirkanja po dežju med ekstremne razmere? Ne. Kolesarstvo je šport na prostem, če ti ne ustreza, je bolje, da se preusmeriš k dvoranski dejavnosti. Kar me je najbolj pogrelo, je bilo to, da plačujemo sindikalne predstavnike, da se pogajajo o teh stvareh, odločitev pa je padla, medtem ko so kolesarji, ki so bili pokonci od šeste ure zjutraj, že stali na dežju. To je slaba reklama za naš šport,« je bentil Jerome Pineau, športni direktor pri ekipi B&B hotels Vitaly concept.

Besen kot ris pa je bil direktor Gira Mauro Vegni. »Vsi so že dolgo vedeli, kako dolga bi morali biti ta etapa, vendar se do danes ni nihče pritožil. Prisiljeni smo bili sprejeti nesprejemljivo odločitev. Zdaj se sicer osredotočam le na to, da prispemo do cilja v Milanu. Ko bo konec dirke, bo nekdo plačal za to,« je dejal Vegni, ki ga je kolesarska stavka postavila v precep pri lokalnih organizatorjih, sponzorjih, lastnikih televizijskih pravic …