Analiza: posledice Dončićeve inflacije so vidne
Slovenski košarkarji so se vrnili z letošnjega evropskega prvenstva na ščitu in ne z njim, kot šesti za štirimi polfinalisti in Grčijo. Izenačili so torej svojo četrto najboljšo uvrstitev: na eurobasketu 2017 so bili prvi, leta 2009 četrti, 2013 peti in 2005 prav tako šesti. Še bolj kot zdrs za pet mest ob branjenju šampionskega naslova in vloge glavnega favorita pa vse žuli uganka, kako so lahko izpadli proti Poljski.
V lanskih olimpijskih kvalifikacijah so jo ugnali s 35 točkami razlike. Zanimivo bi bilo na treh zaslonih hkrati primerjati predstave slovenske reprezentance na zadnjih treh velikih tekmovanjih. Verjetno bi hitro opazili, kako je bila na EP 2017 čvrsta in kot živ organizem s številnimi koristnimi aduti rasla od tekme do tekme.
Ob ognjenem krstu na OI je bila lahkotna in igriva do zadnjih dveh nastopov, ko se je po razdajanju za moštvo (in malo tudi zase) upehal njen koreograf Luka Dončić. Letos je igrala pod vodstvom istega selektorja Aleksandra Sekulića in z desetimi orožji iz Tokia (osmimi iz Istanbula), a je bila individualno usmerjena, že od začetka počasnejša in utrujena. Kot da na prestolu ni bila pet let, ampak vsaj 50.
Številke za ilustracijo
Glavni skupni imenovalec v vseh treh primerih je bil seveda Luka Dončić. Če bi stvari zelo poenostavili, bi lahko rekli, da so s porastom njegove dominantnosti padali rezultati izbrane vrste. Ob evropskem zmagoslavju je pri 18 letih igral v povprečju 29,1 minute in dosegal 14,3 točke na tekmo z 11,2 meta iz igre. K četrtemu mestu na OI je v 32,7 minute prispeval 23,8 točke s 17,8 meta na dvoboj.
Na letošnjem EP je prebil na parketu 33,2 minute s 26 točkami in 18,7 meta, v primerjavi s Tokiom pa je bil slabši njegov učinek pri večini drugih prvin: zbral je 7,7 skoka (na OI 9,7), 6,6 asistence (9,5) in 4,3 izgubljene žoge (4,2). Na račun njegove strelske inflacije je popuščal učinek drugih članov moštva. V Kölnu in Berlinu je bil drugi po napadalnem učinku Goran Dragić (14,9 točke z 12,1 meta), ki je igral natanko toliko (27,9 minute) kot pred petimi leti, ko je osvojil naslov najboljšega košarkarja EP z 22,6 točke s 15,4 meta. Toda čas je storil svoje, še bolj menjava dirigentov in igralne zasnove.
Letos je bil tretji slovenski strelec Vlatko Čančar (11,6), dvomesten zgolj še Mike Tobey (11,2). Opazno nižje kot v Tokiu pa so številke Klemna Prepeliča, Jake Blažiča in Zorana Dragića, tudi zato, ker so vsi imeli na voljo od štiri do pet metov na tekmo manj. Na OI je Slovenija dosegala 100,8 točke na tekmo, največ med vsemi, bila je prva pri skokih (47,2) in četrta pri asistencah (22,7).
Na letošnjem EP je bilo njeno povprečje 91,3 točke (do polfinala 4.), 39,6 skoka (4.) in 18,3 asistence (14.). Številke ponujamo zgolj za ilustracijo razmerij v moštvu, ne kot neizpodbitno dejstvo, na podlagi katerega bi lahko razkrili krivce za razočaranje. Pri iskanju imajo vsake oči svojega malarja in subjektivna, tudi čustvena merila, kar je po svoje čar moštvenih iger.
