Umetnostna orodja za osvobajanje od zgodovinskih travm
Da umetniškega dela ni mogoče videti, ni kriv le gost promet na stičišču treh širokih cest v središču Kaunasa. Na asfaltnem trikotniku z vlogo krožišča lahko le iz ptičje perspektive vidimo umetniško delo, posvečeno očetu avantgardnega gibanja Fluxus, v Kaunasu rojenemu litovsko-ameriškemu umetniku Jurgisu Mačiūnasu (1931–1978).
Do umetniškega dela na Mačiūnasovem trgu, nasmejanega obraza, ki je bil naslikan pred štirimi leti, ne more nihče stopiti. A sliko bi lahko videl Mačiūnas z balkona v stanovanju, kjer je nekdaj živel. »Obožujemo delo z idejami, ki jih nihče zares noče,« je v enem od intervjujev dejal avtor slike Naglis Rytis Baltušnikas. Dediščina Fluxusa bo v Kaunasu prihodnje leto, ko bo drugo največje litovsko mesto (z luksemburškim Eschem in Novim Sadom) evropska prestolnica kulture, eden od stebrov programa. V okviru projekta za skupnost bo vsak prebivalec povabljen k sodelovanju v različnih akcijah.
Kot kontrast nedostopnemu mestnemu trgu v duhu absurdnosti, značilnem za Fluxus (njegova znana imena so John Cage, Joseph Beuys, Yoko Ono …), so si organizatorji rdečo nit vsebine v okviru projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) zamislili kot iskanje identitete mesta. »Kakšna je naša zgodovina, kakšni so naši spomini. Iskali smo identiteto,« je o osmišljanju načrta povedala zgodovinarka in kuratorka programa Memory Office Daiva Citvarienė. To je pojasnila na Bulvarju svobode, umetniški instalaciji v spomin na nizozemskega poslovneža in častnega konzula Jana Zwartendijka, ki je rešil več kot 2000 Judov, ko jim je z izdajo vizumov omogočil pot v Curaçao.
Zahodu ni mar za travme vzhoda
Program Memory Office naj bi obudil spomin na večkulturno zgodovino Kaunasa, mesta ob reki Nemen z okoli 300.000 prebivalci. Druga postaja sprehoda je velika stenska poslikava – na podlagi znane fotografije iz obdobja med vojnama – judovske deklice Rosian Bagriansky z mamo Gerto. Na tretji smo ob portretu litovsko-izraelske pesnice Leah Goldberg poslušali eno od njenih pesmi. Pred drugo svetovno vojno je v Kaunasu okoli 30.000 Judov. Na koncu 19. stoletja je bil jidiš najbolj razširjeni jezik v mestu. V njem je delovala znamenita ješiva Slabodka. Ob nemški zasedbi leta 1941 se je v tem mestu zgodil grozljiv pogrom, za katerega so odgovorni predvsem Litovci.
Med vojno je bila judovska skupnost izbrisana. V okviru EPK se želijo spomniti na zgodovinsko travmo, povezano s sovjetsko, nemško in vnovično sovjetsko okupacijo, ki so se izmenjale v nekaj letih. Na travme, kot je izgon ljudi v Sibirijo. To si želijo početi z umetnostnimi orodji. »Imamo napetosti z zgodovino. Obdobje 1920–1940 je obravnavano kot zlata doba [Kaunas je bil glavno mesto, saj je Vilno anektirala Poljska]. Vojno smo kakor preskočili, sledila je travma sovjetske okupacije. Moramo se naučiti, kaj se nam je zgodilo,« je povedala zgodovinarka Daiva Citvarienė. Opaža, da zahodu ni kaj dosti mar za travme evropskega vzhoda.
Park Ramybės je točka v mestu, kjer se prepletajo spomini na travme. Postavljeni so številne skulpture in spomeniki. V njem se spominjajo partizanov, ki so se še nekaj let po koncu vojne borili proti sovjetski okupaciji. Tam je bilo nekdaj pokopališče za različne etnične skupine v mestu in padle litovske vojake. Ker so po vojni tam zaznamovali spomin na padle Litovce, tudi solidarnost z madžarsko vstajo leta 1956, so sovjetske oblasti iz pokopališča naredile park in odstranile osrednji spomenik padlim. V parku je še vedno opazna multietnična zgodovina mesta. V njem stojita še delujoča tatarska mošeja in pravoslavna cerkev.
Modernistična dediščina
V dveh zlatih desetletjih med vojnama je Kaunas doživel pravi razcvet modernistične arhitekture, po kateri je znan po svetu. Ker je bil glavno mesto, so zgradbe hitro rasle druga za drugo in danes dajejo pečat mestu. Arhitekti, šolani na zahodu in v Moskvi, so zasnovali železniško postajo, knjižnico, univerzitetne stavbe, cerkve, vojni muzej, številne stanovanjske zgradbe. Modernistična dediščina naj bi bila v okviru EPK kot smerokaz za prihodnost. Karolis Banys in Petras Gaidamavičius, mlada podjetnika pri tridesetih letih, ki sta uspela v internetni industriji, sta kupila eno od takšnih stanovanj in v njem naredila muzej art déca.
Poiskala sta originalno pohištvo in drugo stanovanjsko opremo iz tega obdobja, ko je v stanovanju živel latvijski diplomat. Krasi ga judovski svečnik, menora. Po sovjetski zasedbi je bil blok nacionaliziran, lastnik se je preselil v ZDA. Mlada lastnika ukvarjanje s stanovanjem utemeljujeta kot strast, zanimanje za izginuli čas. »To je del zgodovine, ki je bil od nas odrezan,« nam je povedal Gaidamavičius. Ko bo Kaunas evropska prestolnica kulture, bo stanovanje namenjeno najemu v okviru projekta Bad&Culture. Tudi tako bo dosežen eden od ciljev projekta EPK – povezovanje ljudi in mest po stari celini.
