Nad današnjo Mongolijo bi bil navdušen tudi Veliki kan
V širjavah Srednje Azije so od nekdaj živeli nomadi. Vedno so bili grožnja stalno poseljenemu prebivalstvu po celotnem Starem svetu. Z razlogom. Iz teh krajev so prihajale tolpe osvajalcev, ki so pred seboj širile strah, smrt in grozo. Njihova imena kot so Atila, Timurlenk in Džingiskan, so postala legendarna.
Letos smo torej odpotovali v Mongolijo. Deželo v osrčju, tajg, step in puščav, prav v srce nomadskega sveta.
Mongoli so bili zadnja stoletja izmenično pod vladavino Rusov in Kitajcev. V okoliščinah, ko je pred osmimi stoletji obe deželi podjarmil Džingiskan, omenjenega junaka ni bilo najbolj pametno preveč slaviti.
Vse to pa se je spremenilo najprej v 20-tih letih prejšnjega stoletja, ko so Mongoli postali spet neodvisni, še bolj pa v 90-tih, ko je dežela tudi dejansko postala neodvisna. Džingiskan je kar naenkrat postal junak, okoli katerega se vrti vse. Najdemo ga povsod, v imenu letališča, glavnem trgu, denarju in znamkah. Je simbol današnje in pretekle veličine naroda.
Poznamo pravzaprav dve Mongoliji
Prva je v glavnem mestu Ulaan Baatarju. V metropoli, v kateri živi polovica od 3 milijonov prebivalcev, je čisto pravo velemesto, v katerem se križajo značilnosti bogatega finančnega centra po eni strani ter značilnosti mesta tretjega sveta po drugi strani.
V centru mesta se prepletajo starodavni budistični samostani, mogočne aleje, ministrstva in trgi, ki so ostali še iz socialističnih časov ter jekleno-stekleno-aluminijasti nebotičniki časov današnjega turbo kapitalizma, dobesedno napihnjeni od svoje moči.
Le nekaj ulic stran pa se začne drugačen, ne toliko prijazen svet. Neskončni bloki, zatrpane ulice s prometom in čisto na dnu šotorska naselja gerov, v katerih najdejo bivališče novi prebivalci mesta, za katerega se včasih zdi, da poka po šivih.
V metropoli turist najde čisto vse. Moderne hotele, turistično ponudbo, ljudi vešče zahodnih jezkov, mobilno telefonijo in internet. V mestu se vrste operne in gledališke predstave, najrazličnejše predstavitve in muzeji. Od teh je morda najbolj zanimiv Centralni mongolski muzej dinozavrov, ki človeku dobesedno vzame sapo. Vse to seveda za ceno, ki si jo običajni Mongol tudi približno ne more privoščiti.
Druga Mongolija se začne takoj za zadnjimi zgradbami mesta. Dežela ima milijon in šestotisoč kvadratnih kilometrov površine in maloštevilno prebivalstvo se na podeželju dobesedno porazgubi. Izginejo telefonske in internetne povezave.
V trenutku, ko zapustimo glavne prometnice cest preprosto, ni več in obiskovalcu preostane le vožnja čez drn in strn po kolovozu. V takšnih okoliščinah vsi popotniki uživamo enak standard življenja. V redkih trgovinah se da kupiti le najosnovnejše dobrine, prenočuje pa se v šotorih, ali pa pri domačinih v gerih, kjer je standard življenja bolj ali manj enak.
Pravzaprav nihče od nas ni prišel v Mongolijo zato, da bi užival neki poseben standard. Tisto, kar velja, je dežela in njeni ljudje.
V začetku julija je najlepši čas leta in takrat v surovem podnebju step za trenutek preneha krčevit boj za preživetje. Toplo je, trava zraste do kolen in živina brez posebnih težav bolj ali manj skrbi sama zase.
Mongoli se takrat po celotni državi zberejo na festivalih Naadam. Največji je v glavnem mestu, manjši pa istočasno potekajo tudi v bližini večjih naselitvenih centrov.
Festival Naadam je pravzaprav kombinacija mongolskih olimpijskih iger, kulturnega festivala in velikega druženja
Tisto, kar je najpomembnejše, so tekmovanja. Ta potekajo v treh disciplinah: streljanju z lokom, rokoborbi in jezdenju.
Vse tri discipline so pravzaprav zakodirane v genetski zapis vsakega Mongola. Z lokom streljajo tako moški in ženske. Le strelja se nekoliko drugače kot pri nas. Njihova tarča namreč ni postavljena pokonci, ampak leži na tleh. Lokostrelec tako najprej ustreli visoko v zrak, nato pa puščice z neba padajo na tarčo. Pri tem pokažejo osupljivo spretnost.
Še bolj popularna pa je rokoborba. Sam boj je pravzaprav ritual, namenjen spoštovanju sodnikov, gledalcem in soborcem. Dokler se ne začne prava borba. Običajno traja le nekaj trenutkov in pri tem borci pokažejo znanje, iz katerega je jasno, zakaj gre za nacionalni šport.
Seveda smo se v rokoborbi z domačini pomerili tudi mi. Na prvi pogled bi morali imeti kar nekaj možnosti: belci smo večji in težji od domačinov, ki merijo meter in britvico. Vse lepo in prav, v trenutku, ko te dobijo v roke, te natovorijo na hrbet in vržejo po tleh. Tako ležerno in zdi se, da brez posebnega truda.
Največjo pozornost pa uživajo konjske dirke. Mongolski konji so udomačene verzija takha, oziroma konja Przewalskega, ki velja za divjega konja, iz katerega so izšle udomačene vrste konj. So sorazmerno majhni in zdijo se nekoliko šibki. Vendar videz vara. Gre za neverjetno žilavo vrsto konj, ki mora preživeti razmere, v katerih je povprečna januarska temperatura -30 stopinj Celzija.
Mongoli so rojeni iz konj in na njih živijo. Jezdijo menda vsi in to od trenutka naprej, ko shodijo. Ko so stari 6-7 let, so že velemojstri. Konjske dirke potekajo čez drn in strm na razdaljo kakih dvajsetih kilometrov. Jezdijo jih dečki, stari kakih 7-12 let, a oni so na sami dirki bolj za okras.
Tisti, ki resnično dirkajo, so konji. So kot huskiji, tečejo preprosto iz lastnega veselja in do zadnjega atoma moči. Spomnim se, da je konj, ki je zmagal na našem Naadamu, finiširal še v ciljni ravnini in drugouvrščenega prehitel za polovico gobca.
Odnos do konj se vidi na samem cilju. Jezdec se odplazi nekam stran neznan in nepomemben, konja pa v trenutku obkroži kopica skrbnikov. Z lesenimi strgali mu ostrgajo pot, skrtačijo in pokrijejo z odejo. Vse to samo zaradi tega, da se mogočni borec slučajno ne bi prehladil. Najboljšim žrebcem postavljajo tudi spomenike. Brez jezdeca seveda.
Zato, da bi bil Naadam še bolj barvit poskrbijo plesalci, pa umetniki grlenega petja in igranja na gosli s konjsko glavo. Za povrh pa še kup nekih zabavišč s ponudbo za velike in male. Na tem mestu se sreča celotno sorodstvo za teden v letu vse do takrat, ko se spet raztepejo po širni stepi.
V socialističnih časih so bili Mongoli uradno ateisti, saj komunistična ideologija ni dopuščala verskega združevanja, samostani pa so bili od nekdaj videni kot leglo morebitne opozicije, ki so jo predstavljali menihi.
Pred petindvajsetimi leti je bilo socializma konec
In kumunistična ideologija je izginila, podobno kot izgine sneg v juliju. Izginila je, kot, da jo nikdar, ni bilo. Ljudje so se v trenutku spomnili, da so budisti.
Obnovili so stare samostane in postavili nove, mladi ljudje pa so duhovnost spet začutili v mantrah in nirvani ter šli med menihe. Budizem je že spet postal osrednja življenska os.
V Mongolijo je prišel s Tibeta. V 17. Stoletju je Zanazabar, sin mongolskih plemičev obiskal to Himalajsko deželo. Nazaj v Mongolijo se je ta mongolski Leonardo da Vinci vrnil poln novih idej. Postavil je vrsto samostanov, Mongoli pa so novo vero, ki je zapovedovala mir, iskanje samega sebe in razsvetljenje v obliki nirvane z navdušenjem sprejeli.
V veliko olajšanje okoliških narodov, saj so se Mongoli iz notoričnih morilcev spremenili v miroljubne nomade.
Prvi samostani so bila šotorska naselja, prav kmalu pa so jih nadomestile zidane zgradbe, v katerih je viden vpliv tako Tibeta kot tudi Kitajske.
V času socializma so jih na stotine požgali, a nekateri so po nekakšnem čudežu uspeli preživeti. Morda najlepši je Amarbayasgalant Khiid.
Najdemo ga v severozahodni Mongoliji in čudež njegovega preživetja je bila v pameti lokalne oblasti. Centralna stalinistična oblast je v 30-tih letih ukazala dvoje: vse verske simbole požgati, menihe pa pobiti ali razgnati.
Lokalna oblast je menihe pregnala, samostan, v katerem je tudi mumija Zanazabarja pa pustila nedotaknjen in v štab javila: naloga opravljena.
Sredi gričevnatega sveta stepe in tajge se je tako samostan ohranil. Vse kaže, da ga čakajo lepi časi: vanj se vračajo menihi, odkrili so ga turisti, posledično se je našel denar za obnovo. Nad samostanom pa so zgradili stupo in orjaški Budin kip.
Sprehodimo se torej po samostanu reda Rumenih klobukov. Ogledamo si zgradbe zgrajene pod močnim kitajskim vplivom, molilne mlinčke, brezštevilne molilne rokopise, obredne dvorane in Budine kipe.
Pokrajina na severu se spremeni v tajgo. Vsepovsod macesnovi gozdovi, številna jezera, ki so nastala kot posledica trka številnih tektonskih plošč in visoke gore. Številne so očitno na svetu zato, da smo se nanje povzpeli in se naužili razgleda z njih.
Bolj proti jugu leži dolina reke Orkhon. Ta velja za zibelko Mongolije
V njem leži poleg samostanov tudi Karakorum, nekdanje mongolsko glavno mesto. Preden so Mongoli v 13. stoletju zavzeli Kitajsko, pa za povrh še precejšen del sveta med Jadranskim in Vzhodnokitajskim morjem, je bil Karakorum njihova prestolnica.
Nekaj stoletij kasneje so se Kitajci otresli mongolske oblasti. Da se ta ne bi še kdaj ponovila, so za vsak slučaj, zavzeli celotno Mongolijo in Karakorum porušili do tal.
Na mestu nekdaj glavnega mesta danes stoji prelep samostan v tibetantskem slogu. Karakorum pa se danes imenuje Kharkorim in je podeželsko mestece lesenih koč z živobarvnimi pločevinastimi strehami.
Je pa tudi postanek na poti proti puščavi Gobi, katere ogled je obvezen vsakemu popotniku v Mongoliji. Le pot do nje je še dolga. Prečkati je treba Altajsko in Kagajsko gorovje. Vse to na poti mimo številnih lavinih polj, slikovitih vulkanov ter slanih jezer.
Na drugi strani svet postane bistveno bolj sušen in vseprisotne črede bistveno bolj redke. Konje, krave in koze zamenjajo črede baktrijskih kamel. Tistih kosmatih z dvema grbama.
Gobi naredi nekoliko nenavaden vtis. Tiste prave puščave sicer ni v izobilju, saj vsepovsod poganjajo šopi suhe trave in pritlikavega grmovja. Poleg tega je sama puščava nenavadno temnih barv. Za razlike od sipin, ki sijejo v svojih rdečkastih barv, ki spreminjajo svojo barvo glede na čas dneva in število oblakov na nebu.
V slovenskem dednem zapisu je hoja v gore in tako smo se tudi mi povzpeli nanje. Na najvišje seveda. Tiste, ki so bile visoke preko tristo metrov. To je seveda laže reči kot storiti. Vzpon na sipine je ena največjih muk, kar sem jih kdajkoli doživel.
Vzpon, ki bi moral trajati pol ure, je trajal dve uri. Štiri korake navzgor in nato tri in pol nazaj v zdrsu. Na sipine smo se sicer povzpeli, a so nas vse po vrsti izmučile do konca. Vendar pa je vredno.
Sipine so pravzaprav nenavadna geološka tvorba. Za svoj obstoj zahtevajo stalne vetrove, ki nosijo pesek vedno v eni smeri in ga na sipinah odlagajo.
Zrak v pesku ne dopušča, da bi se sipine v času dežja napile vode, ampak ta odteče proti dnu sipin in tu oblikuje zelene oaze in pravcata jezerca, ki vrvijo od življenja. Tisto, kar velja, pa so sončni vzhodi in zahodi. Sipine zažare v prekrasnih barvah in te se spreminjajo kot mavrica pred temnimi gorami v ozadju.
Iz Gobija, ki leži že čisto na kitajski meji in pravzaprav brez posebne prekinitve prehaja v puščavo Takla makan, ki obsega precejšen del osrednje in zahodne Kitajske, smo se počasi začeli vračati proti izhodišču v glavno mesto. Vendar je na poti še marsikaj za videti.
Ena izmed najlepših stvari so prav gotovo Plameneče pečine
V geološki zgodovini pred približno 100 milijoni let je bila Mongolija obsežno celinsko jezero. Ob brežinah je vrvelo od življenja in tu so se ohranili številni fosili dinozavrov. Pravzaprav najbolj obsežni poleg tistih v ZDA.
Z izkopavanji so začeli v 20-tih letih prejšnjega stoletja ameriški arheologi, po spremembi režima desetletje kasneje so njihovo delo nadaljevali sovjetski arheologi. Dandanes pa lahko izkopava kdorkoli, ki ima dovolj denarja za velikodušen prispevek v mongolsko državno blagajno.
Tu so našli kopico popolnoma ohranjenih dinozavrov pa praptiče, pa sploh prva gnezda dinozavrovih jajc. Mene osebno pa je osebno najbolj impresioniral fosil dveh dinozavrov, ki sta danes predstavljena v muzeju v glavnem mestu.
Mesojedi dinozaver velikost današnjega volka se je spravil na rastlinojedega velikosti ovce. V smrtnem boju se je na oba zrušil zemeljski plaz in ju ohranil praktično popolna in nepoškodovana do današnjih dni.
Dandanes so plameneče pečine predvsem paša za oči. Neskončne pečine čudovitih barv. V pečinah si lahko človek privošči nekaj, kar nikjer več skorajda ni mogoče. Nikjer ni nobene ograje, kampira lahko človek, kjer mu duša veli. Uživa v prekrasnem razgledu in neskončni samoti.
Za povrh pa te pečine niso edine. Na poti do glavnega mesta smo si jih ogledovali kar po tekočem traku in vse so nas navdušile s plejado zanimivih barv.
Na koncu je ostalo le še glavno mesto na cilju naše poti, kjer smo se spet naučili uživati dobrobiti civilizacije, kot so koncerti grlene glasbe, pojedino pravega mongolskega žara. Za povrh pa še ogled enega največjih spomenikov današnjega sveta.
Na robu mesta na konju v daljavo zre orjaški, kakih 40 metrov visok kip Džingiskana na konju. Zamišljeno gleda proti rodnemu kraju na vzhodu države in na svoje podanike.
Lahko bi rekli, da s kar nekaj zadovoljstva. Mongolija je danes razvijajoča država, kjer je napredek viden na vsakem koraku. Veliko stvari je treba še opraviti, a stvari gredo na bolje in s tem bi bil tudi Veliki kan zadovoljen.
