Kam gre gravel kolesarstvo, je dobro vprašanje
In ravno zaradi mavričnega Mateja Mohoriča, je gravel kolesarstvo začelo zanimati tudi nekaj več kolesarjev, kot peščica tistih, ki že nekaj let požirajo prah na slovenskih makadamskih cestah.
Makadama je v Sloveniji že precej, čeprav še vedno velja, da je ogrožena vrsta cestne podlage, predvsem zaradi največjega sovražnika – župana vsake občine.
In v Sloveniji imamo kar 212 občin. In med prvimi obljubami vsakega kandidata na županskih volitvah je: Asfaltirali bomo vse občinske ceste! In prav zaradi tega so župani sovražnik številka ena vsakega poštenega makadamkarja.
Mogoče pa bo Mohorič svoji fundaciji dodal še eno alinejo – Pustite nam ceste makadamske. Smrt asfaltu, svoboda makadamu!
Spomnimo se kako je nastalo gravel kolesarstvo
Že sam naziv gravel cycling pove, da se je naredilo nekaj na hitro, čez noč. Gravel naj bi bil samo delovni naslov novinarjev v bivši reviji Peloton, ki so prvi in najbolj zavzeto začeli razmišljati o nastanku nove kolesarske discipline, o nastanku ciklokrosa za rekreativce.
Svetovni splet združuje ljudi in zmanjšuje naš svet. Zato smo tudi s slovenske strani monitorjev sodelovali pri rojevanju te nove all road discipline.
All road, ja, obstajala so že all road kolesa, in smo predlagali naj bo še vsecestno kolesarjenje. Da, kolesari se po cestah in ne poteh, ker poti so si prilastili gorski kolesarji, ki so se medtem preselili na posebej narejene traile, enoslednice, kolesarske parke, poletna smučišča …
Gorski kolesarji so dozoreli do spoznanja, da je najbolj zanimivo in varno kolesariti na umetno narejenih kolesarskih stezah, ker so se naveličali boja z okoljevarnostniki, kmeti, gozdarji, lastniki zemljišč, narodnih parkov …
Moj osebni predlog je bil, da je kolesarstvo zdravo za novo disciplino, ki bi pritegnilo tiste, ki so se naveličali specialkanja (kolesarjenja s cestnimi dirkalnimi kolesi) in tistimi, ki jim je gorsko kolesarjenje postalo pretežko in predvsem prenevarno.
V tistem obdobju so prav Američani spet obudili ljubezen do ciklokrosa. Imenitno se jim je namreč zdelo, da se s specialnimi cestnimi kolesi z oznako CX vozijo po blatu ob spodbudi kravjih zvoncev, s katerimi so besno navijali navijači. Vemo, da je pri ciklokrosu treba kolesa tudi nositi na rami, teči ob kolesih, teči po stopnicah, zajčje preskakovati umetne ovire v obliki zakajlanih plohov.
Res so Američani pripomogli, da se je zanimanje za ciklokros med športnimi rekreativci razširilo kot požar, tudi vsulo kot plaz. Ciklokrosi so postali rekreativcu dostopni in specializirani dirkači so kar naenkrat postali zvezdniki, prepoznavni kolesarji, ki smo jih prepoznali tudi, ko niso imeli blatnih obrazov.
Vendar veselje ni trajalo dolgo, kajti pol ure dirkanja s ciklokros kolesi na ciklokros stezi (pol ure plus en krog, v povprečju, traja ciklokros dirka za rekreativce ali amaterske dirkače).
Profesionalci dirkajo eno uro v povprečju, ženske pa pol ure. Zakaj tako malo? Zato, ker je ciklokros najtežja kolesarska disciplina.
Kronometer prav tako traja eno uro v povprečju, ampak to je kraljevska disciplina, ki ji rečemo tudi ura resnice. Dirka na eno uro na velodromu je prav tako vražje težka disciplina, vendar vsi pistaši priznavajo, da so razvajenčki v primerjavi s ciklokroserji.
Zategadelj sem predlagal, da se za rekreacijo ustvari Novi Ciklokros. To naj bi bila disciplina na las podobna ciklokrosu, le da bi bila proga lažja, brez stopnic in umetnih ovir, brez umetno narejenega blata in nasute mivke, da bi kolesa imela debelejše gume od 33 milimetrov, a da bi dirka trajala največ dve uri.
Torej enkrat več, kot traja profesionalni ciklokros. Seveda, v primeru, če bomo dirkali. Drugi predlog je bil, da naj ne bi dirkali sploh, ampak bi v cilju vsak prejel samo stisk roke organizatorja, spominsko plaketo in dobro enolončnico.
Ne bi bilo startnin, bili pa bi prostovoljni denarni prispevki, ki bi jih organizator nesel na Hospic, recimo. Vsi, ki so moj predlog prebrali, so razmišljali samo o dirkanju, kajti prepričani so bili, da samo dirkači zastonj naredijo promocijo za novo kolesarsko disciplino.
Makadamkanje je domena cestnih in ne gorskih kolesarjev in ne potojočih vandračev s kolesi
To pomeni, da bi Novi Ciklokros bilo možno prevoziti tudi z običajno specialko, ki bi imela debelejše gume od cestnih gum. Ampak, takrat še nismo vedeli, da bo šel razvoj gum na cestnih kolesih v smer, na kateri je danes, ko imajo vse nove specialke 28, 39 ali 32 milimetrov široke gume.
Ko smo ustanavljali gravel, so bile na specialkah gume široke 22, 23, 25, 26 milimetrov. No, še prej tudi 21. 20 in celo 19 milimetrov.
Seveda smo hitro ugotovili, da na marsikatero specialko sploh ne moremo spraviti širše gume, kot je 25 milimetrov, kajti takrat ni bilo še ne duha ne sluha o kolutnih, disk zavorah. Torej bomo kolesarili s CX, ciklokros specialkami, na katere bomo montirali grobe gume, na kakršnih so bila treking kolesa. Genialno!
In smo se vse to postorili in se vozili in hvalili, da je Novi Ciklokros podaljšal življenje marsikaterega cestnega kolesarja. Kajti, naveličani asfaltnih cest, so z največjim navdušenjem spet spoznavali makadamske ceste. To pomeni, da smo kolesarili po vseh cestah.
Kolesarili smo po asfaltnih žilah, in ko je teh zmanjkalo, nismo obrnili in šli nazaj, ampak, če je asfaltno cesto nadomestil makadam, smo z veseljem kolesarili naprej. In ugotovili, da je tam veliko manj pločevine na štirih kolesih in da na makadamskih cestah nikogar ne ogrožamo, še najmanj pa planincev in pohodnikov in … lastnikov gozdov in narodnih parkov. Genialno!
Gravel ni vrnitev h kolesarskim koreninam
Svetovni prvak v graveliranju Matej Mohorič je v enem izmed intervjujev na vprašanje, kaj je gravel, odgovoril, da je to vrnitev h kolesarskim koreninam, v čas, ko ni bilo asfalta ali ga je bilo zelo malo, v čas, ko so kolesarili po slabih, luknjastih cestah, tlakovanih, slabih, nemogočih … Delno to drži oziroma je to najlažji odgovor.
Kolesarske korenine so bile precej bolj revne. Vozili, ali dirkali so s kolesi, ki niso imeli ne zavor in ne prestav in pogon je bil direkten (muslauf po kolesarsko), gume so bile širše od 30 milimetrov, predvsem zaradi slabih cest, geometrija okvirjev je bila zelo podobna današnjim mestnim kolesom.
Vendar dirke so bile takrat, nikoli krajše od 250 kilometrov in nikoli daljše od 500 kilometrov in vse so bile samooskrbne. Torej, dirke pri kolesarskih koreninah so bile, kar danes imenujemo bikepacking in ne gravel dirke. Iz tega je razvidno, da, če bi se hoteli vrniti h koreninami, bi morali pozabiti na marsikateri kolesarski tehnološki presežek.
Vendar kolesarstvo se nikoli še ni vračalo h koreninam, vedno znova napreduje, tehnologija galopira iz sezone v sezono in komaj še sledimo vsem trendom. Res pa je, da današnje specialke močno spominjajo na Rog maraton kolesa, ker imajo enako široke gume in enako ozka krmila. Ne, ni hec, in če danes hočete imeti še jeklen okvir, boste morali po kredit.
Dejstvo je, da gravel kolesarstvo nima bistva
Če bi gravel kolesarstvo ostalo v domeni cestnih kolesarjev in ne gorskih, bi bila, na primer Nova Eroica, naj gravlerska dirka na svetu.
Taka trasa bi bila reklama za makadamkanje. Nova Eroica, ne Eroica, na kateri se vozijo s starimi specialkami. Torej bi bilo bistvo gravela, vožnja po makadamskih cestah in ne poteh, kaj šele po brezpotjih.
Vemo pa, kakšne so makadamske ceste, kajne? A hudič je odnesel resnost, ko so se za gravel začeli zanimati gorski kolesarji.
Zanje je XC (ne CX), maraton postal pretežek, prenaporen, prenevaren, zato so se prijeli makadamkanja. Ampak, makadamkanje v izvirni obliki jim je postalo dolgočasno, ker so se ga lotevali tudi kolesarji s specialkami in nekoliko širšimi gumami, ko zavorne čeljusti zamenjale kolutne zavore. In so bili veliko hitrejši, seveda.
Ker so imeli lažja in boljša kolesa in ker so bili v boljši fizični formi. Zato so se gume začele hitro rediti, okvirju so dobivali nastavke za prtljažnike in dodatne torbice in bidone in … balance so postajale še udobnejše in zelo široke …
Čemur smo se pred leti smejali, danes kupujemo. Še pomnite tovariši Johna Tomaca, ki je na gorsko kolo privijačil cestno, ukrivljeno balanco in dodal še polni zadnji obročnik. Umrli smo od smeha.
Danes na gravel kolesih manjka samo še poln obročnik, ampak kmalu bo tu, ker so že triatlonski nastavki, nastavki za počivanje, postali stalnica na dolgih gravel dirkah.
Zakaj ne bi montirali še polnega obročnika, saj bi se poznalo nekaj sekund na 300 kilometrov. Gumijast bi moral biti, da ga ne bi že pri prvi vožnji zbilo kamenje, kajne?
Trenutno se ne morejo odločiti ali bi se šli bikepacking ali gravel kolesarstvo
Gravel kolesarstvo je zdaj v bistvu hitro gorsko kolesarstvo. Izbrisala se je razlika med XC maratonom in gravel dirko. Gravel dirka je v povprečju dolga 200 kilometrov, povprečna hitrost je okoli 20 km/h, ni zavetrja, zelo malo asfalta je in še manj dobrega makadama, vse več je gozdnih poti, gorskih stezic, brezpotij in vratolomnih spustov.
Matej Mohorič je po osvojitvi mavrične majice na svetovnem prvenstvu v gravelu, izjavil, da še nikoli v življenju ni tako trpel na kolesu. Kako so šele trpeli rekreativci?
Torej, gravel dirkanje je postalo ekstremno, ultra in ne vem, kako še, težko dirkanje. Če to reče svetovni prvak, potem je nekaj narobe, potem ni tako neumna ideja, da bi gravel dirke morale trajati največ dve uri in potekati po dobrih makadamskih cestah, tudi po slabih asfaltnih.
Kdor je bil na prvem uradnem svetovnem prvenstvu v gravelu za amaterje in rekreativce leta 2022, ga letos ni bilo niti blizu, kajti nihče ni hotel še enkrat doživeti psihofizično pogubo prejšnjega leta.
Kam gredo gravel kolesa in kam gredo gravel kolesarji?
Videti je kot bi gravel kolesa hotela nadomestiti, posodobiti, nadgraditi XC gorska kolesa. Gravel kolesa postajajo shujšana bikepacking kolesa.
Gravel dirke postajajo kolesarsko vandranje brez dodatnih torbic in prtljažnikov. Gravel kolesarji postajajo ultra, ekstremni kolesarji. Če se mene vpraša gre gravel kolesarstvo v napačno smer.
Izumrlo bo kmalu, kajti kolesarsko vandranje, bikepacking, bo postalo bistvo uživanja z gravel kolesi. Kolesarji bodo kmalu priznali, da je gravel kolesarstvo res najtežja kolesarska disciplina in da se jim ne ljubi toliko mučiti, zato bodo to disciplino opustili ali pa šli med vandrače.
Gravel kolesarstvo bo tako postala domena tistih profesionalnih in odličnih amaterskih kolesarjev, ki bodo iskali samopotrditev zunaj asfaltnih dirk, ki bodo prepričani, da, če ne morejo zmagati med cestaki, lahko zmagajo med makadamkarjih.
Ampak gravel kolesarstvo ni odlagališče specialkarjev. To so specialkarji mislili tudi, ko se je pojavilo gorsko kolesarstvo, kajne?
