Ferski otoki: Osamljeni otoki sredi Atlantika
S svojo legendarno lepoto burijo človeško domišljijo. Pa ne le zaradi tega, ker imajo, sicer formalno danski državljani, svojo lastno nogometno reprezentanco, ki je naši, slovenski, povzročila že obilico težav.
Otoke so v prvem tisočletju naselili Kelti, njih pa so konec 10. stoletja pregnali Vikingi, ki so bili pravzaprav revni norveški kmetje. Kmetje, ki na revnih tleh ob koncu fjordov niso mogli preživeti, so zlepa ali zgrda iskali boljši prostor pod soncem.
Genetika je zanimiva stvar. Ugotovila je naslednje: prebivalci Ferskega otočja so potomci nordijskih očetov in keltskih mater. Kako je to mogoče? Enostavno.
Ko so Vikingi s svojimi ladjami prijadrali na Ferske otoke, so tam našli keltsko skupnost. Pobijali so keltske moške in si vzeli njihove ženske. V nekakšnem skupinskem pomoru in posilstvu. Takšna je pač realnost. Pravica močnejšega.
Dandanes na svetu ni kaj dosti drugače, le da je realnost zavita v celofan praznega čvekanja z namenom pomiritve dušebrižnikov.
Od tistih časov se Ferskih otokov drži pečat nordijskih krajev
Ker genetika ne pozablja, so domačini dveh različnih podob: nekateri so pegasti in rdečelasi kot Kelti, drugi pa plavolasi in modrih oči kot Skandinavci.
Edini racionalni način obiskati Ferske otoke in zraven videti še druge dele Severnega Atlantika je prav gotovo ladja Norrona. Vsak teden odpluje iz severnega danskega pristanišča Hanstholm in se usmeri proti severozahodu.
Potovanje z ladjo je dogodivščina sama po sebi. Norrona je mesto v malem. Vendar pa je tudi po skandinavsko draga stvar. Pravi popotniki smo potovali na skupnih ležiščih v globokem podpalubju, že pod vodno črto. Človek dobi občutek utesnjenosti in preganjavice, vedoč da do odprte palube vodi cel labirint stopnišč in hodnikov.
Za pravo doživetje, pravo potovanje, je vredno potrpeti. Ladja pluje mimo Orkneyskih in Shetlandskih otokov, obdanih z mogočnimi valovi in jatami morskih ptic. Človek se zave, da se podaja v resnično prvobitne in divje kraje.
Dan in pol traja premetavanje na trajektu, potem se ovit v oblake pokaže mogočen hrbet kopnine. Zraven pa pridejo še skrbi: lastno vozilo na poti je velika odgovornost, govorice o ne najboljših cestah pa nočejo iz podzavesti.
Ladja se vrne nazaj na Dansko in se na poti na Islandijo na otokih spet ustavi tri dni kasneje. V tem času mora popotnik videti vse, kar se da videti, vedoč, da je malo verjetnosti, da se še kdaj vrne.
V obliki puščice je nanizanih več sto otokov, od katerih jih je 18 naseljenih in tvorijo slabih 1400 km² kopnine. Nobena točka kopnine ni več kot 5 kilometrov oddaljena od morja in obala meri neverjetnih 1100 kilometrov dolžine.
Ferski otoki so nastali v seriji vulkanskih izbruhov pred 60 milijoni leti. Imajo izrazito oceansko subarktično podnebje z milimi zimami in kratkimi hladnimi poletji. Dež je pravzaprav stalnica.
Južne in vzhodne obale so nekoliko zaščitene pred divjimi vetrovi in valovi, ki prihajajo iz severozahoda, zato so tam vsi večji naselitveni centri. Nasprotno pa je severna in zahodna obala ena sama orjaška pečina, ki sega tudi več sto metrov v višino.
Pogoji za življenje so bili na Ovčjih otokih (kar ime otočja pomeni) navkljub vsemu zelo skromni
Kakih 5000 prebivalcev se je moralo stoletja preživljati z ovčerejo in krompirjem, pridelanim na redkih njivah. Celotno otočje je orjaški pašnik brez avtohtonega gozda.
Zaradi močnih vetrov in s soljo nasičenega ozračja rast gozda preprosto ni mogoča. Otočani so se ukvarjali tudi z ribolovom. Vendar pa za razliko od prebivalcev Sredozemlja morja ne ljubijo, le živijo od njega. Norveško morje je zahrbtno in nevarno. Preveč ribičev je umrlo v njegovih vodah, da bi mu bili lahko hvaležni.
Šele v zadnjih dveh stoletjih je življenje na morju ob boljših ladjah postalo nekoliko varnejše in bolj enostavno. Ob boljših pogojih za življenje je število prebivalstva naraslo in danes jih je nekaj čez 50.000.
Ferci ljubosumno ščitijo svoje ozemeljske vode in ribje jate
Čeprav so del Danske, niso del Evropske unije. Ta namreč ne pomeni le mahanje z modro zastavo, posuto z zvezdami, in govoričenje njenih predstavnikov. Evropska unija morda deluje servilno do svetovnega policaja, a do šibkejših držav in skupnosti brezobzirno uveljavlja svoje interese.
Eden izmed teh interesov je skupna ribiška politika. Ribiške flote zahodnih držav še nekako upoštevajo ribiško politiko znotraj skupnosti. Zunaj nje pa s sporazumi z vladarji sumljivega slovesa brezobzirno plenijo ribje jate ob afriških in južnoameriških državah.
Razni dušebrižniki, samozvani ekologi in predstavniki nevladnih organizacij, ki se brezobzirno hranijo iz državnih jasli, torej javnih proračunov, se srdito borijo proti "Grindadrapu".
Morje okoli Ferskih otokov je idealen prostor za življenje kitov. V surovih življenjskih pogojih Ferci stoletja gojijo lov nanje. Ta ne poteka z ladjami, ampak ob obali in sicer v obliki ljudskega praznika. Kak ducat vasi na otočju ima dovoljenje za kitolov. Lovijo predvsem manjše vrste kitov kot so sperm whale in mink whale.
Ti kiti običajno živijo v jatam podobnih skupnostih. Ko ribiči opazijo takšno jato, se zberejo celotne ribiške flote okoliških vasi. Z čim večjim hrupom, udarjanjem z vesli in sirenami skupino kitov izrinejo z odprtega morja v morske zalive. Ti morajo biti prav posebej oblikovani, tako da se končajo s položno dvigajočim dnom, ki se konča na peščeni plaži. Kiti so izrinjeni na obalo in na njej nasedejo.
Množica vaščanov, opremljena z vsem mogočim ribiškim orodjem, pridrvi na obalo in v vsesplošnem klanju pobije nemočne nasedle kite. Vendar pa je potrebno razumeti njihovo kulturo.
Uspešen ulov takšnih kitov je nekdaj pomenil pomembno dopolnilo revnega lokalnega prebivalstva in začasni beg iz vsesplošne revščine. Je tako neke vrste nacionalni simbol. Kitolov poteka brez komercialnih namenov, izključno za ohranjanje tradicije in povezovanje vezi med otočani.
Vse to raznim dušebrižnikom ne pomeni nič. Ker je vizualno tovrstno početje videti precej pošastno, se neutrudno borijo, da bi ga prepovedali. Skorajda odveč je povedati, da gre za iste ljudi, ki pričakujejo, da se doma ob pritisku na gumb prižge luč in vklopi klimatizacijska naprava.
To so ljudje, ki se jim zdi samoumevno, da večer preživijo v restavracijah, kjer obrok stane toliko kot mesečni dohodek prebivalca tretjega sveta.
Ki pričakujejo meso na krožniku ali pa se v pogojih preobilja izmišljujejo neumnosti, kot je veganstvo, ne misleč na to, da je vse to vzrejeno in zraslo v umetnih pogojih industrijskega kmetijstva, kjer ob prav takšnih nemogočih pogojih delajo množice delavcev, katerih poreklo je dostikrat v državah tretjega sveta, katerega "zlata milijarda" prebivalcev zahodnega sveta, kateremu pripadamo tudi mi, brezobzirno izkorišča že stoletja.
Celotne Ferske otoke lahko razdelimo na dva dela
Prvi del je glavno mesto Torshaven, v katerem živi polovica otoškega prebivalstva. Razvilo se je iz majhnega naselja ob najboljšem sidrišču na otočju. Ta del je svetovljanski, živahen in prav kipi od življenja.
Drugi del Ferskih otokov so samotne, zaspane vasice in posamezne kmetije po celotnem otoku. Tu ni prostora za svetovljanstvo. Vsak izmed teh prebivalcev se mora zelo potruditi, da preživi. Za Ferce je značilna neskončna upornost in povezanost.
Eden izmed znakov te povezanosti je tudi slikoviti verižni ples. V narodne noše oblečeni Ferci se primejo za roke in ob prepevanju narodnih pesmi poplesujejo.
Prav ta ples je omogočil, da so se stare pesmi ohranile, z njimi vred pa tudi samostojni Ferski jezik, ki je pravzaprav stara norveščina izpred tisočletja. 21. stoletje prinaša tudi nove izzive.
Ti izzivi predvsem mlade ljudi vlečejo stran od doma. Zaradi precej visoke rodnosti število Fercev ostaja stabilno pri 50.000, vendar pa številni mladi ljudje odhajajo na Dansko in si tam poiščejo svoj prostor pod soncem. Nekateri se vrnejo, drugi ta surovi svet zapustijo za vedno.
Dobra stvar pri Ferskih otokih je, da se po otočju da enostavno potovati
Danska država prispeva precejšnja sredstva v proračun otočja, kar je omogočilo gradnjo podvodnih predorov in mostov med otoki. Tako se da obiskati kopico otokov, ne da bi človek pomolil prst v vodo.
Pri tem se jasno opazijo tudi kulturne razlike med skandinavskim pojmovanjem reda in našim, z balkanskimi manirami prežetim kaosom.
Ferci kot celota delujejo kot skupnost, ki se zaveda, da skupna blaginja zagotavlja tudi blaginjo posameznika. Za razliko od nas, ki smo postali skupina individualistov, ki se kljub drugačnemu leporečenju prizadevamo le za lastne interese in se na interese skupnosti požvižgamo.
Praktično vsi naseljeni otoki so povezani s sistemom podmorskih predorov in mostov. Njihova izgradnja in vzdrževanje zahteva pravo bogastvo, zato se pričakujejo tudi prispevki uporabnikov.
Plačilo cestnine se pričakuje brez cestninske postaje. Od voznika se pričakuje, da po uporabi predora vožnjo nadaljuje do prve trgovine, gostilne ali lokala, ki je pooblaščen za pobiranje cestnine, in tam samoumevno plača svoj prispevek. Navado, ki jo tujci, z mano vred, preprosto ignoriramo.
Pokrajina preprosto ne bi mogla biti lepša. Vsa severna in zahodna obala je ena sama orjaška pečina. Preko pečin padajo naravnost v morje slikoviti slapovi. Na drugi strani otočja je nekaj zavetja.
Tu najdemo širne travnike, na katerih se pase brez števila ovac, po katerih so otoki dobili svoje ime. Pa slikovite zalive, samotne vasi in gore, ki se dvigajo do 800 metrov v višino.
Samo potovanje z ladjo do otočja in naprej proti Islandiji je tudi samo po sebi križarjenje po otočju. Ladje na svoji poti uberejo različne poti. Proti Islandiji običajno po zahodni strani, na povratku pa ladja pluje kar naravnost skozi otočje.
Tako si lahko človek ogleda Ferske otoke v obliki križarjenja kar z ladijske palube. Vsega lepega je enkrat konec. Ladja odpluje z otočja in skupina nenavadnih otokov ostane nekje daleč proč v sivini Severnega Atlantika.
Iz nizkih oblakov tu in tam posije žarek svetlobe v obliki Torove svetlobe. Predkrščansko izročilo še vedno obstaja v dušah prebivalcev severnih dežel. Iz Torove kovačnice visoko z neba nad oblaki odmevajo udarci njegovega kladiva in na zemljo prihaja svetloba isker iz njegovega nakovala.
