Vlažnice rastejo v čistem okolju

Vlažnice, Hygrocybe, so rod lističark, v angleško govorečem svetu jih imenujejo waxcaps ali voščene kapice, saj so pogosto voskaste in sluzaste. V Evropi jih najdemo jeseni na neobdelanih travnikih, vendar jih je čedalje manj zaradi intenzivnega kmetovanja.

Vlažnice so zelo občutljive za onesnaževanje z na primer težkimi kovinami ali umetnimi gnojili. Škoduje jim tudi pretirano gnojenje s hlevskim gnojem. Ker potrebujejo specifično okolje, so zelo občutljive za spremembe v okolju in zaradi tega dober bioindikator. V Sloveniji je razvito intenzivno kmetijstvo, ki uporablja obilo fitofarmacevtskih sredstev, zato so vlažnice eden od znakov biotske raznovrstnosti in čistosti okolja.

Ena od manj občutljivih vlažnic za biološko onesnaženje (gnojenje) je velika vlažnica, Hygrocybe punicea. V bolj onesnaženem okolju se zaenkrat dobro znajdeta tudi škrlatna vlažnica pa tudi deviška vlažnica, ki je popolnoma bele barve. Te vrste lahko v tem času najdemo po nekaterih travnikih, kjer ne uporabljajo preveč umetnega in hlevskega gnoja.
 

Krvavo rdeče barve

Velika vlažnica je ena najlepših, saj je velika, rdeča in užitna. Prvi jo je leta 1821 opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries in jo imenoval Agaricus puniceus. Leta 1871 jo je nemški mikolog Paul Kummer prenesel v današnji rod Hygrocybe – vlažnice. Raste malo višje, na hribovskih in gričevnatih travnikih in tudi v alpskem svetu. Klobuk ima premera do 10 cm in včasih tudi več.

Najprej je stožčast, nato se razpre in je po robovih malo razcepljen. Površina je krvavo rdeče barve, najprej malo mastna, ko s starostjo postaja suha, pa je barva bolj rumenkasta, površina pa gladka in svetleča. Lističi so rumenkasto oranžne barve, tudi bolj rdečkasti, široki, debeli in razmaknjeni. Vmes so manjši lističi, ki so krajši in gostejši. Bet je valjaste oblike, do 10 cm visok, mlad je poln, kasneje postane votel. Dnišče je belo in zašiljeno.


Meso je belo, brez posebnega vonja in okusa. Goba je užitna, pri kuhanju izpušča rumen pigment, zato je denimo rižota z njo rumena, kot bi uporabljali žafran. Nekateri ne priporočajo uživanja prevelikih količin vlažnic, saj naj bi povzročale želodčne težave. Mnenja so deljena, najlepša pa je goba vsekakor v naravi, le za ogled in lep objekt za fotoaparat. Ta vrsta je na rdečem seznamu gliv Slovenije pod kategorijo I, neopredeljena vrsta, za katere se domneva, da so na območju Slovenije ogrožene, vendar je premalo podatkov za uvrstitev v katero od kategorij ogroženosti.

Če vlažnic ne poznamo dovolj, lahko veliko vlažnico zamenjamo za škrlatno vlažnico, Hygrocybe coccinea, ki je precej manjša. Premer klobuka ima do 5 cm, površina klobuka je živo rdeče barve, s starostjo bledi in postaja rumenkasta. Lističi so rdeči z rumenkastimi robovi, gostejši kot pri veliki vlažnici in široki. Bet je do 6 cm visok, votel in gladek, enake barve kot klobuk ter proti dnišču rumenkast.


Meso je tanko, rdečkaste barve, lomljivo, brez posebnega vonja in okusa. Raste jeseni skupinsko v travi, najraje na mahu, in je precej pogosta vrsta. Zaradi svoje majhnosti nima kulinarične vrednosti. Če torej hodite po travnikih in če naletite na rdeče gobe, so to vlažnice. Oglejte si jih, jih fotografirajte in jih občudujte, saj so pravi okras narave.