Če so temperature zraka nizke, je dihanje rastlin zmanjšano
Ob koncu tedna je Slovenijo objel zelo hladen zrak in ponedeljkovo jutro je prineslo negativne temperature zraka po vsej državi, tudi ob morju. Najhladneje je bilo na Blokah, izmerili so kar –20,1 °C, v alpskih dolinah se je ohladilo na okrog –10 °C, pod ničlo je bilo tudi ob morju.
Za praznično vzdušje je v prvem adventnem tednu poskrbelo sneženje, prve snežinke je prineslo tudi v nižine. V višjeležečih predelih je bila snežna pošiljka kar obilna, na Kredarici je že blizu 180 cm snega. Od 10 do 30 cm so ga izmerili tudi ponekod v nižinah. Zaradi pozne jesenske toplote so bile rastline aktivne še pred nekaj dnevi in marsikatera se ni postopno utrjevala za preživetje nizkih temperatur zraka, zato lahko zaradi tega utrpi poškodbe. Pred ohladitvijo je Slovenijo tudi močno vetrilo in pognalo še zadnje liste z dreves, kar je dobro, če nastopi žled ali pade velika količina snega.
Pred ohladitvijo je Slovenijo tudi močno vetrilo in pognalo še zadnje liste z dreves, kar je dobro, če nastopi žled ali pade velika količina snega.
Neutrjena žita
Utrjevanje ozimnih žit proti nizkim zimskim temperaturam zraka se začne že jeseni, ko se ozračje postopno ohlaja. Ob sončnih dnevih še poteka fotosinteza in se asimilati kopičijo v listih, ti povečajo gostoto celičnega soka in hkrati znižajo točko njegovega zmrzovanja. Če so temperature zraka zjutraj in ponoči dovolj nizke, je dihanje rastlin zmanjšano, zato se asimilati ne porabljajo. Ozimine so tako primerno utrjene, da lahko zdržijo temperature zraka pod –10 °C. V pozni jeseni, ko temperature zraka padejo pod 0 °C, pa se v oziminah postopno zmanjša tudi vsebnost vode. S tem se odpornost proti nizkim temperaturam še poveča, tako da ozimine zlahka preživijo temperature od –15 do –20 °C.
Pridobivanje in izgubljanje odpornosti posevkov je zelo spreminjajoč se proces, odvisen od temperaturnih razmer. Posevki lahko odpornost izgubijo zlasti ob dolgotrajnejših zimskih otoplitvah. Rastlinski organi so različno odporni proti nizkim temperaturam. Pri ozimnih žitih je v obdobju prezimovanja najbolj odporno razrastišče. Le redko katera jesen mine v povsem optimalnih razmerah za utrjevanje posevkov. Ob dolgi in topli jeseni je proces utrjevanja moten. Takšna je bila tudi letošnja. Najvišje dnevne temperature zraka so bile vse do nastopa meteorološke zime višje od dolgoletnega povprečja. Oktober in november sta postregla z izjemno toploto. Take temperaturne razmere so podnevi omogočale fotosintezo in kopičenje asimilatov v listih. Noči so bile večinoma dovolj tople in asimilati so se porabljali. Utrjevanje rastlin je bilo na ta način moteno. Poleg tega se minimalne temperature zraka vse do sredine decembra niso postopoma spustile pod 0 °C, da bi se posevki še pred zimo lahko utrdili za preživetje ekstremno nizkih temperatur zraka. V prvi dekadi decembra, ko je prodor hladnega zraka povzročil prvi padec temperature pod ničlo, posevke le malokje pred zmrzaljo ščiti snežna odeja. Zato bi bilo zelo dobro, če bo snežna odeja še vztrajala in ščitila posevke pred ekstremno nizkimi temperaturami, ki so v tem obdobju pogoste. Zelo neugoden bi lahko bil tudi ledeni oklep, ki ob taljenju povzroči trganje korenin.
Čaplja na mokrem travniku
V Sloveniji je siva čaplja pogosta celoletna vrsta. Tudi kot gnezdilka je vse pogostejša. Pozimi je pri nas splošno razširjena vrsta. Pojavlja se predvsem v vzhodnem in osrednjem delu, kjer so znane tudi gnezditvene kolonije. Pozimi se umakne z območij s hudim mrazom. Pojavlja se ob vodnih telesih ter na travnikih po večjem delu države in vse leto.
Sivo čapljo v letu prepoznamo po počasnih zamahih kril in vratu, ki ga ukrivi v obliki črke S.
Odrasla ptica je visoka slab meter in ima premer kril skoraj dva metra. Po odtenkih sive barve lahko določamo starost ptice: mlade so bledo sive, s starostjo pa se sivina spreminja v belino s črnimi črtami. Pojavijo se črni čopki na vrhu glave ter črnina na bokih. Kljun je pri mladih osebkih zgoraj siv, pri odraslih pa rumeno oranžen.
Je krepak letalec, v letu jo prepoznamo po počasnih zamahih kril in vratu, ki ga ukrivi v obliki črke S. Čaplje so izjemno potrpežljivi ptiči, saj lahko več ur negibno čakajo v plitvi vodi ali ob robu mokrišča, da mimo njih priplava ali prileze katera od manjših živali, mali sesalci, ribe in dvoživke, s katerimi se hranijo. Plen ujame tako, da bliskovito iztegne vrat in ga zagrabi s kljunom.
Vse več belih štorkelj
Po podatkih DOPPS v zadnjih letih v Sloveniji tudi pozimi opažamo vse več belih štorkelj. Na spletni strani so zapisali, da je po letu 2000 prezimovanje v Sloveniji začelo postajati vse bolj »običajno«. Lani so opazili 12 prezimujočih štorkelj, in sicer v Ivančni Gorici, Slovenskih Konjicah, Dolenjem Jezeru, Logatcu in okolici Pragerskega ter Rač. Posamezna opažanja so značilna v obdobju povprečnih zim brez obilnih in dolgotrajnih snežnih padavin.
