Školjka na panjih: meso je belo, vonj in okus sta prijetna (FOTO)

Raste na drevesih in panjih, predvsem starih bukev, pa tudi topolov, bukov ostrigar, imenovan tudi hiratake. To so gobe, prilagojene rasti v hladnem vremenu, ko nastopi med mrazom odjuga, se »razcvetijo«. Bukovi ostrigarji (Pleurotus ostreatus) so tudi ene od gojitvenih gob in jih lahko v trgovinah dobimo skoraj vse leto.

Najdemo jih na hitro naraščajoči masi odmrlega in odmirajočega lesa.

Rastejo na hitro naraščajoči masi odmrlega in odmirajočega lesa. Gozdu koristijo, saj razgrajujejo odmrli les, vračajo vitalne elemente in minerale v ekosistem v obliki, ki je uporabna za druge rastline in organizme.

Prvi je to gobo leta 1775 opisal nizozemski naravoslovec Nikolaus Freiherr von Jacquin, poimenoval jo je Agaricus ostreatus. Takrat so bile skoraj vse gobe uvrščene v rod Agaricus. Leta 1871 jo je nemški mikolog Paul Kummer prenesel v rod Pleurotu in to ime je ostalo do danes kot znanstveno ime za rod ostrigarji.

Tako latinsko kot splošno ime se nanašata na obliko plodu. Latinsko Pleurotus (bočno) se nanaša na bočno rast stebla glede na klobuk, medtem ko se latinsko ostreatus (in angleško splošno ime, ostriga) nanaša na obliko klobuka, ki spominja na školjko istega imena.

Klobuk ima obliko školjke ali jezika, premera od 10 do 15 cm, klobučki se prekrivajo, vendar je vsak zase pritrjen na substrat. Je sivo modre do sivo rjave barve, gladek, gol in mesnat. Rob je neenakomerno valovit in spodvihan. Lističi so belkasti, ozki, mehki, gosti in se spuščajo daleč po betu navzdol. Te gobe so lahko zelo raznolike, ne le po barvi in obliki, temveč tudi po habitatu, kjer rastejo.

Lističi so gosti, ozki in mehki. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič

Bet je do tri centimetre visok, prirasel s strani, belkaste do rjavkaste barve in poln. Dnišče je zraščeno drugo nad drugim, več primerkov skupaj. Meso je belo, mlado zelo nežno, pozneje pa postane žilavo, v betu skoraj plutovinasto. Vonj in okus sta prijetna. Rastejo od avgusta do decembra, lahko tudi kaj prej ali pozneje, če so razmere ugodne. Najdemo jih v precej velikih šopih na odmrlem lesu listavcev, predvsem bukev in topolov.

Pri nas so kar pogoste, vedno rastejo na istih mestih, kjer razvijejo in razraščajo svoj micelij. Ostrigar je ena redkih znanih mesojedih gob. Njen micelij lahko ubije in prebavi ogorčice, s čimer naj bi goba pridobivala dušik.

Bukov ostrigar je vsestransko uporabna goba, lahko jo kuhamo, pečemo, cvremo, sušimo, konzerviramo v kisu ali shranimo v zamrzovalnik. Uporabne so predvsem mlade, saj so starejše zaradi konsistence precej žilave in preveč napite z vodo.

Goba, kot rečeno, spada med saprofite in je primerna za gojenje, gojijo jo največkrat kar na slami. Saprofiti ali gniloživke so organizmi (rastline, glive), ki se hranijo z odmrlimi organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali. Razkrajajo listni odpad, odmrli les, odmrle živali in pomagajo pri vračanju mineralnih snovi v naravni tokokrog.

Lahko jih imenujemo tudi čistilci narave, saj razkrojijo vse tisto, kar je v naravi odmrlega in nepotrebnega. Lahko pa tudi nekatere parazitske glive oz. organizmi živijo kot saprofiti. Ko parazitom, ki zajedajo žive organizme, zmanjka »žive hrane«, se začnejo hraniti kot gniloživke. Med saprofite spadajo tudi kukmaki oziroma šampinjoni pa šitake, zimske panjevke in druge. Ker nekaterih v naravi ne najdemo ravno pogosto ali nikoli, gojene kupimo v trgovinah. Še posebno dobre so šitake, ki imajo zelo mil in plemenit okus in so uporabne za vse vrste jedi.

Zame so ostrigarji poleg golobic, dežnikaric in sirovk ene najboljših ocvrtih gob. Na hitro jih splaknemo pod tekočo vodo (ni treba, če niso blatni), povaljamo v moki, stepenih jajcih, ki smo jim dodali sol, ter drobtinah in ocvremo v vročem olju. Postrežemo še vroče, z limono in tatarsko omako ali majonezo ter solato.

Če gob ne poznate, jih pustite, kjer so, morda jih pobere kdo, ki jih pozna. Sicer pa se bodo nemoteno množile naprej.