Puma, ki lovi zajca

Čeprav so jih v krščanski interpretaciji povezovali s peklom, zemljo in nebesi, Perujci verjamejo, da kača ponazarja preteklost, modrost, začetek življenja, veliki predator moč in sedanjost, kondor pa komunikacijo z božanskim, prihodnost.
Zelo zazrti v tradicijo pumo vidijo povsod – v obliki te živali je mesto Cusco oziroma kar celotno ozemlje Peruja, če gledamo, da se z glavo zažira v Čile. No, Titikaka pa naj bi imela podobo pume, ki lovi zajca. Najvišje plovno jezero na svetu leži na višini 3809 m in je po pričevanjih nastalo po neki hudi poplavi, ko se je bog Virakoche dvignil iz globočin in ustvaril Sonce, Luno, nato pa iz jezerske gline in kamna še prva človeka, Manco Capaca in Mamo Ocllo, katerih potomci so poselili ves inkovski svet. Prebivalci še vedno verjamejo, da se duše umrlih po smrti vrnejo v jezero, to pa jim je tudi vir preživetja. Iz njega se prehranjujejo, v njem umivajo in na njegovih valovih si zidajo prebivališča.

Titikaka je še danes zelo pomembna zaradi izmenjave dobrin med Perujem in Bolivijo, po njenih temnih globinah pa na drugi strani meje konča tudi kakšen nezakonit tovor.

Moški štrikajo, ženske štihajo

Že po nekaj minutah plovbe iz Puna na perujski strani me zamika, da bi ujela veter v lase, zato splezam na streho. In razgled ne razočara, jezero s površino 8400 km² je videti kot morje. Jesus, ki se sonči na vrhu, me poduči, da se prebivalci težko razumejo, saj eni govorijo jezik kečua, drugi pa ajmaro in se po navadi sporazumejo šele v španščini. On živi na otoku Taquile, ki je tudi prva postojanka naše ladjice, zato govori kečuo. Deklice si v jezerski vodi v pristanišču šele umivajo obraz in češejo vranje lase, nato pa urno stečejo do stojnic, da bi nam prodale čim več zapestnic. Ves čas se zakrivajo s črnimi ogrinjali, ki jih krasijo cofki, mlajše imajo večje in bolj pisane, že oddane ali ovdovele žene pa manjše. Tudi moški nosijo cofke, le da na glavi, glede na to, v katerem življenjskem obdobju so, pa imajo različna pokrivala. Del tradicije je tudi torbica s kokinimi listi – brez nje se moški ne odpravi od doma, pove Jesus, saj si ob srečanju na ulici vedno izmenjajo nekaj zelenja. A prebivalci otoka so obdelovanje polj prepustili ženskam, sami so namreč preveč zaposleni z drugo spretnostjo – vihtenjem pletilk.​

Kdor ne skače, ni Sloven'c

Drugačna slika je na slamnatih otočkih Uros, kjer se poljedelstva ne morejo iti, saj so njihovi otočki zgrajeni iz plavajočega trstja. Pleme Uros se je namreč v času inkovskega osvajanja podalo v beg in si zgradilo otoke iz trstike oziroma totore, ki raste v obalnem pasu. Tako so se lahko spretno pomikali po jezeru in pobegnili pred nevarnostjo. Poglavar nam ponosno pokaže, kako je zgrajen njegov otok s približno 15 m premera. Glava družine trdi, da je star že 500 let, ker ga skrbno vsak teden obnavljajo z novo plastjo trstike.

​Ko stopiš z ladje na slamnato površino, se ti zavrti, saj se podlaga pogreza, in kar nekaj korakov moraš prehoditi, da se navadiš na pozibavanje v kolenih. A domačih otrok to ne ovira, v nogometu so tako spretni, da je žoga ves čas suha. Ker se na slamnatih otočkih ne sme kuriti, si za večerjo pripravimo piknik, salame, sir, kruh in najboljši rum, proti morski bolezni, seveda, in za pogum. Po nekaj litrih postane naša skupina na slami spretna kot domačini, ki so nam odstopili ležišča v svojih hiškah in šli spat na kopno. Prav do tja pa je verjetno odmeval glasen napev Kdor ne skače, ni Sloven'c, ki je bil kmalu na repertoarju. Še sreča, da nihče ne razume slovensko!