Nenavadne gobe: črno maslo na bukovem štoru (FOTO)
Gobarji, ki radi hodimo po goščavah, med robidovjem, starimi in podrtimi bezgi, hrasti, vejevjem in po skoraj neprehodnih gozdnih poteh, tudi v tem času najdemo precej zanimivih gobic, ki niso za uživanje, so pa odlične za proučevanje. Danes predstavljam dve zanimivi, neužitni gobici, ki ju najdem skoraj vedno, ko se podam v svojo goščavo. To sta žlezasta zamazanka in kopučasta lesenjača.
Žlezasta zamazanka, Exidia glandulosa, je pogosto imenovana tudi črno čarovniško maslo, morda zaradi maslu podobne konsistence in mastne površine, ko je mokra, pa seveda temne, črne barve. Glivo je leta 1789 prvotno opisal francoski naravoslovec Jean Baptiste Francois (Pierre) Bulliard, ki ji je dal znanstveno ime Tremella glandulosa. Nato je leta 1822 veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries vrsto prenesel v rod Exidia in ji nadel ime Exidia glandulosa.
Generično ime Exidia pomeni izločanje ali obarvanje in oboje se zdi primerno, ker so te želatinaste glive videti kot izločki (govno), ko so vlažne, in kot temni madeži na lesu, ko se izsušijo. Trosnjak je sijoča ali mat srednje do temno rjava ali črna in želatinasta tvorba v obliki gumba ali manjšega uhlja. Posamezna sadna telesa zrastejo od 1 do 2 cm v premeru, včasih se združijo in ustvarijo večje mase, običajno od 3 do 10 cm v premeru. V suhem vremenu se posušijo in jih opazimo kot neko črno skorjo na veji, v mokrem ali namočene v vodo pa znova oživijo in spet pridobijo svojo obliko in želatinasto teksturo.
Goba ni užitna, raste vse leto, predvsem pa od oktobra do aprila, kot saprofit predvsem na mrtvem in propadajočem trdem lesu, zlasti na leski, bukvi in hrastu, občasno tudi na boru. Na lesu povzroča hitro napredujočo belo trohnobo.
Obe gobi na lesu povzročata hitro napredujočo belo trohnobo.
Kopučasta lesenjača, Xylaria polymorpha, se vse leto pojavlja na vznožju bukovih štorov in občasno na drugih zakopanih trdih lesih. Angleško ime dead man's fingers ali mrtvečevi prsti je zelo primerno za to vrsto, ki se običajno pojavi v šopih od treh do šest prstkov, ki so pogosto upognjeni in dajejo vtis artritičnih členkov.
Leta 1797 je tej zaprtotrosni oz. askomicetni glivi Christiaan Hendrik Persoon dal znanstveno ime Sphaeria polymorpha. Z leti je pridobila številna imena (sinonime), trenutno sprejeto Xylaria polymorpha pa izhaja iz leta 1824, ko jo je škotski mikolog in ilustrator Robert Kaye Greville prenesel v rod Xylaria, lesenjače. Gliva je v obliki majhnega, okroglega, podolgovatega ali vrečastega trosnjaka oziroma kopuče ali strnjene gruče gobjih prstkov. Posamezni prstki imajo od 1 do 3 cm v premeru in so običajno dolgi od 3 do 8 cm, ko so popolnoma razviti.
Mrtvečevi prsti se običajno pojavijo v šopih.
Površina je sprva bela ali sivkasta in prekrita s finim bledim prahom, pozneje postane rahlo zrnata in potemni od rjave do črne. V notranjosti sadnega telesa je belo meso. Na vrhu vsakega prstka je luknjica, in ko aski (mešički), v katerih dozorevajo trosi, eksplodirajo, izvržejo trose (spore) v veliki zunanji svet. Goba, prav tako saprofitna in neužitna, raste, kot rečeno, na razpadajočih štorih in hlodih listnatih dreves, zelo pogosto v majhnih, strnjenih skupinah, od pomladi do jeseni, neredko tudi pozimi, vsaj letos jih je bilo najti kar precej. Prav tako na lesu povzroča belo trohnobo.
Pa veliko užitkov pri odkrivanju kakšnih posebnih in zanimivih gobic.
