Na stičišču poezije in domišljije

Če se tja odpravljaš za dlje, pa je dobro vzeti tudi toplo spalko. V največji slani puščavi na svetu, ko sonce zaide, temperature padejo tudi pod ničlo – Salar de Uyuni leži 3600 m nad morjem. ​Pred mano je večdnevno potepanje po neskončni belini ... Tako sem vsaj mislila, ko sem sedla v enega od džipov in se podala na ogromno slano ploščad, saj še nisem vedela, da bom v resnici videla neskončno paleto različnih odtenkov.

Vožnja po puščavi se morda zdi preprosta, ker ni cest, a po nekaj kilometrih postane jasno, da zahteva poznavalca, saj te perspektiva v belini hitro zmede. Čeprav drvimo sto kilometrov na uro, se zdi, da se ne premaknemo nikamor, dokler se na horizontu ne zamenjajo vulkani. Ti so tudi za voznika glavna oporna točka. Kaj pa če je megleno ali oblačno? Na to vprašanje se Louis potreplja po sencih in da vedeti, da ima kompas v glavi. Tam pa ni imel drugega jezika kot španščino, ki smo jo po nekaj urah že vsi tekoče govorili, seveda z uporabo rok.

Hiše, mize, stoli, vse iz soli

Ko prispemo do okrepčevalnice za kosilo, se ne morem načuditi – sol je povsod, iz nje so hiše, stene, mize, stoli … Stavba je ena redkih na slanem prostranstvu, ki je obsežnejše kot polovica Slovenije in skoraj neposeljeno. Prav zato so zadnja leta iz afriškega peska sem preselili reli Dakar, na katerem dirkači vsak dan pri velikih hitrostih premagujejo do 900-kilometrske razdalje. Brezkončna bela plošča pa ni idealna le za navijanje motorjev, ampak tudi za fotografiranje. Več domišljije imaš, bolj nenavadne posnetke lahko ustvariš. Nikoli si nisem mislila, da bom jezdila lamo z obeska za ključe … Belina pa je dobra tudi za predsodke! Moja postava je bila, če sem stopila le nekaj korakov nazaj, tako vitka, da sem se lahko stlačila v kar koli, postala sem tako dobra atletinja, da sem ljudem lahko skakala čez glavo, da o ravnotežju ne izgubljam besed – na robu steklenice sem stala kot za šalo! Le dinozavrov se je treba malo bati, saj si radi koga zataknejo med čekane. A lahko se rešiš, če pobegneš v embalažo čipsa pringles.

Ker je slana puščava nastala iz jezera Minchin, ki se je pred 15.000 leti posušilo, ne preseneča, če med vožnjo naletiš na otok. Eden takih je Inkawasi z mogočnimi kaktusi, ki segajo tudi več kot deset metrov v nebo. Čudo narave so tudi lagune vseh barv, v katerih je toliko mikroorganizmov, da se še perje flamingov obarva rožnato, nad njihovo gladino pa je kljub belim oblačnim ovčicam nebo tako popolno, da je vsaka fotografija, ki jo posnameš, videti kot razglednica.

Sončni vzhod z dimnimi signali

Ko se spusti tema, zavijemo v hotelček iz soli. Zakaj neki bi za gradnjo uporabljali kaj drugega, ko pa je na voljo deset milijard ton bele snovi. Iz nje so zidaki, malta, sobe, tudi moja postelja, ki mi čez noč res lepo sčisti nos, malo načet od vetra.
Zbudimo se sredi noči, saj bomo sončni vzhod dočakali na 5000 metrih. Že v temi pod zvezdnatim nebom lepo odseva na sveže zasnežena pokrajina, ko se začne svitati, pa izza vrhov ognjenikov zagledamo dimne signale. Fumarole, ki bruhajo žveplen dim tudi 50 metrov v višino, ustvarijo mistično kuliso. Na ledenem mrazu topel objem zemeljskega plina še kako prija, še bolj pa voda v naravnem termalnem bazenčku, ki ti pregreje telo za ves dan. Pokrajina, ki ji sledimo do čilske meje, je tako nadrealistična, da se je je prijelo ime Dalijeva puščava. Spominja namreč na njegove slike, čeprav umetnik Bolivije ni nikdar videl od blizu. Neskončno sem hvaležna, da se moja pot končuje ravno tukaj, na stičišču poezije in domišljije, s prizorom, ki bo imel vedno posebno mesto v mojem spominu.

Konec
Prihodnji teden začenjamo podlistek Slečena harmonika o zakulisju narodno-zabavne glasbe.