Križanec po japonsko

Pri Nissanu niso prav dobro vedeli, kaj imajo v rokah, ko so leta 2010 na trg poslali povsem novega juka. Nanj so gledali kot na vozilo za nišni trg, a nato je juke postal zastavonoša novega segmenta malih križancev, ki jih je iz leta v leto več.
 

Ni več tako samosvoj​

Kar devet let je trajalo, da so nato predstavili drugo generacijo. Juke je resda zadržal nekatere prepoznavne linije, a hkrati so vse spremembe takšne, da je vse bolj podoben konkurenci, namesto da bi ostal samosvoj. Škoda.

Drugačnost pri Nissanu raje iščejo v širokem naboru barvnih kombinacij; na voljo je enajst barv karoserije in tri barve strehe, testni primerek je tako imel temno rdečo karoserijo in črno streho.
 

Več centimetrov, več prostora

V dolžino meri 4,21 metra, v širino 1,8 in v višino 1,59 metra, torej je daljši za nekaj manj kot osem centimetrov in širši za skoraj tri. Večja širina vpliva na več prostora pri sprednjih sedežih, dolžina pa na prostor za kolena potnikov na zadnjih sedežih (5,8 cm več) in velikost prtljažnika s 422 litri, kar je za petino več kot pri predhodniku. Kljub temu juke še vedno ni povsem družinski avtomobil, vsaj ne za družine z dvema ali tremi otroki (če hočejo pravo udobje), kvečjemu z enim.


V notranjosti prevladujejo mehki materiali, osrednji zaslon je višje kot pri predhodniku, sedenje nižje. Posebnost testne različice je bil paket opreme N-connecta z nekaterimi digitalnimi in lepotnimi poudarki, pri čemer velja pohvaliti multimedijski sistem, saj ni nobenega zapoznelega delovanja, telefon se poveže brez težav, prav tako so ohranili dovolj tradicionalnih gumbov.
 

Za urejene ceste

Čeprav gre za križanca, ki se ne bi smel bati bolj razritih cest, je juke na voljo samo z litrskim turbobencinskim trivaljnikom z največjo močjo 86 kW (117 KM). Že ta podatek razkrije, da ni primeren za zahtevnejše voznike, temveč je namenjen tistim, ki avtomobil uporabljajo predvsem za vsakdanje opravke na urejenih cestiščih. Daleč od sanjskega je tudi pogon, saj je na voljo le na sprednji kolesi, poraba na testnih vožnjah pa se je gibala malo pod sedmimi litri na sto prevoženih kilometrov.
 

Tekoča vožnja

Avtomobil je kljub temu odziven, vodljiv in okreten, kar prija pri vožnji po mestu. Ker smo že preizkusili različico z robotiziranim samodejnim menjalnikom, ki je lahko na začetku precej sunkovit, nam je tokrat precej bolj ugajala različica s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Vožnja je bolj tekoča, prestavna razmerja so povsem zgledna, višje postavljena ročica je zelo priročna.


In cena? Testni primerek stane 21.000 evrov. Kdo bi rekel, da vsaj kakšnega tisočaka preveč.