Komentar Mateje Florjančič: Sadje za petičneže
Obožujem vse, kar zraste v sadovnjakih ali na vrtovih in z umeščanjem darov narave na jedilnik nimam nobenih težav. Mislim, da se lahko pohvalim, da od malega odstopam od povprečja, kar zadeva, kot bi v šali rekel rekel moj svak, vsak dan zmletega sadja in velikosti sklede solate, brez katere se mi zdi, da v večini primerov ni pravega kosila.
Že moja pokojna stara mama je vedela, da me bo bolj razveselila s kilogramom breskev, češenj ali hrušk kot s 300 grami čokolade. Pa ne, da te ne maram.
Ljubezen do darov narave mi je uspelo prenesti na mladež in tako smo doma vsi ljubitelji pisanih naravnih barv v vseh oblikah, najbolj pa svežih.
Super je, kadar je dobra letina. Trta na terasi domače hiše je polna dišečega grozdja, v očetovem sadovnjaku dozorijo okusni, sočni in čisto naravni plodovi. Res je, da se jih nekaj spremeni v tekočo obliko, a še vedno v pozno zimo ob vsakem obisku domačih krajev dobimo kakšen zabojček hrušk, jabolk, kakijev, kivija ...
Tu so še sosedje, ki darežljivo ponujajo, kar je zraslo na vejah njihovih dreves. Še ena prednost življenja na periferiji: vedno je nekje nekdo, ki ima nečesa preveč in je to pripravljen odstopiti nekomu, ki nima … »Pojdi in si naberi,« pravijo. Poezija za moja ušesa.
Z zelenjavo ni nič drugače. S sosedo imava skupen vrt. Kljub prvi slani je na njem varno pokrita in pred srnami skrita solata, kar nama ne uspeva najbolje, nama ponujajo izkušenejši vrtnarji, ki z nečim pač bolje znajo in imajo v sezoni viška pridelka.
Malce bolj zoprne so zadeve, ko narava ni ravno radodarna. V takšnih letinah še bolj ceniš tisto, kar si imel lani, letos pa ni. Denimo pohod s starejšo hčerko po Goriških Brdih, kjer sva se do sitega in še čez kar z vej najedli sladkih češenj.
Letos jih niti poskusila nisem. Ali pogostitve po trgatvi, po kateri gospodar reče: »Natrgaj sladkega grozdja in fig za domov.« Neprecenljivo.
A ne glede na to, kaj zraste zunaj in kaj ne, je že tako, da brez sadja in zelenjave nam živeti ni, čeprav so tudi cene na policah z njima poletele v nebo. Vseeno, jabolka morajo biti vedno na voljo, pozimi so obvezne mandarine in pomaranče, poleti lubenica in nektarine, cena pri teh ne igra vloge. Nekakšen prehranski minimum je treba ohranjati in prej, kot bi zmanjkalo denarja za te, bi ga nedvomno za krofe, piškotke, čips in čokoladice.
Ob osnovnih zalogah pa si je fino kdaj pa kdaj privoščiti kaj ekstra. Tako, za pockrljati se. Pri tem človek vendarle malo pogleda, koliko kaj stane in pretehta, ali je več vrednih deset minut užitka ali znosen znesek na računu.
Tako sem že pred časom vstopila v našo vaško trgovinico in vesela ugotovila, da je zaloga svežega sadja zaobjemala tudi trenutni predmet poželenja. Vsi vemo, da je težko kupiti kaj bolj umetnega, kot je hrustljavo belo grozdje, ki v pozni jeseni prihaja na police od kdo ve kje, a kaj je lepšega, kot zvečer pred televizijo grizljati čvrste jagode.
Veselje je bilo kratkotrajno. Kajti ko sem videla ceno je povsem spontano butnilo iz mene: »Pa saj so zmešani.« »Saj so res zmešani,« je pritrdila trgovka. Cena za kilogram španskega grozdja je bila namreč več kot šest evrov.
»Toliko so bili letos kostanji,« sem večkrat dobila odgovor, ko sem se v katerem od pogovorov zgražala nad, vsaj po mojem mnenju, pretirano ceno.
Zanimivo bi bilo spremljati, koliko se ga je v trgovini, kamor nekateri zahajajo le, kadar jim med kuhanjem zmanjka jajc, sosede, ki bi jih s svojo zalogo rešila iz zagate, pa ni doma, kjer so glavne stranke tetke s (pre)nizkimi penziajmi in povprečen potrošnik vanjo pride le po strogo osnovna živila, prodalo.
Nekako se mi dozdeva, da bo znova prišla do izraza sicer nenavadna, tudi sporna prodajna strategija dotičnega ponudnika, ki bi jo laični opazovalec opisal nekako takole:
»Dokler se ne proda, ne gre s polic.« Banane so, denimo, včasih tam v takšnem stanju, da jih drugje ne bi prodajali niti po pol, kaj šele po polni ceni, jabolka uvela in suha, pecelj zeljne glave že gnil, z vsega pa te pozdravi roj vinskih mušic.
Znam si predstavljati, da bi tako tudi z grozdjem iz Španije. Morda si ga bo kdo vendarle privoščil in upal, da ne bo čez dva dni kje prebral, da se zaradi te ali one strupene snovi umika s prodaje.
Zadnje čase se to pogosto dogaja in človek se sprašuje, ali je packarije na sadju in zelenjavi res toliko več ali je le dogajanje v vrhu naše države spodbudilo za to pristojen urad, da najde stvari, ki so nekoč ostale skrite.
Upam, da je omenjen primer izjema ter ne pravilo. Kajti če bo postal slednje, bo treba ustanoviti še kakšno svetovalno telo. Da bo iskalo (ne pa tudi nujno našlo) odgovor na vprašanje, kako sploh priti do sadja. In zelenjave.
Morda bo roke znova zavihal Strateški svet za prehrano in podal kakšna priporočila. V slogu ugotovitev, da so sladke in alkoholne pijače preveč dostopne in posledično predloga, da bi bilo dobro dvigniti njihove cene.
Se strinjam, a ugotovil je tudi, da sta sadje in zelenjava predragi in za mnoge nedostopni. Tu dlje od te ugotovitve ni šlo in predloga, da bi jih bilo treba nekako znižati cene, nisem zasledila. Na žalost.
In na žalost se včasih zdi, da bo sadje, zdravo ali ne, postala dobrina le še za petičneže.
