SVET PO NJENI MERI
Gozdna deklica je postala ilustratorka
Nejka Selišnik je že zelo zgodaj razvila občutek za opazovanje, risanje in iskanje lepih dogodkov.
Odpri galerijo
Ko je bila majhna, so jo klicali gozdna deklica.
Nejka Selišnik je doma iz Logatca, kjer je rasla in živela v hišici sredi gozda, v objemu narave. Poznala je vsa drevesa, domovanje jazbeca in skrita gnezda ptic. Na drevesih je delala hiške, prisluhnila, ali se drevesom spomladi res pretaka voda. S sestro sta pasli koze, opazovali modrasa, ki se je vedno grel na istem mestu, in z brenclji hranili martinčke v škarpi. Ljudje v Logatcu so jo zato klicali kar gozdna deklica.
Njeno otroštvo je zaznamoval dedek Jernej, ki je znal očarati s svojim pripovedovanjem. »Nekoč nas je vzel v gozd. Podili smo se sem in tja, on pa nas je nekajkrat ustavil in vprašal, ali smo kaj slišali. V strahu, da bomo srečali razbojnika, potepuha ali gozdnega moža, si skoraj nismo upali naprej. Šele doma smo ga vprašali, kaj je slišal v gozdu.« V smehu jim je odgovoril: »Petje pomladanskih ptičkov, vi pa ste mislili samo na slabe stvari in ptičkov niste mogli slišati! Pa saj je vedno tako, tisto, kar misliš, tisto čutiš in doživljaš!«
Barvice in bel papir so bili za Nejko pravo razkošje. Nekoč je napisala pismo Mikiju Mustru. Pripravila je svoje risbe in kadar koli ga je pot zanesla v vikend, se je oglasil in ji dajal nasvete. Starši ji niso dovolili na oblikovalsko šolo, ker so pri Križankah videli tistih nekaj izgubljenih hipijev s pivom v roki. Med 600 prijavljenimi so jih izbrali 50, med njimi tudi Nejko, a staršev to ni prepričalo. Srednja strojna šola je bila potem zanjo bolj kazen.
»V risanju sem našla svet po moji meri. Risanje je način življenja, ki te prevzame. Stik človeka z naravo, pa druženje, prizori razigranih otrok, pravljice, vse to me je potegnilo v tok ilustracije,« pove, zakaj se poklicno ukvarja z ilustracijami.
Njen opus ilustracij je bogat, pred kratkim je izdala knjigo o Erazmu Predjamskem, ki se ji zdi izjemna in enkratna zgodba. Na knjižnih policah je vedno več tuje literature, imamo pa lepe legende, a se do lastne zgodovine obnašamo zelo nerazumno, kot bi se je sramovali, sklene Nejka Selišnik.
V petem razredu je zajčka narisala tako dobro, da jo je učitelj obtožil prerisovanja.
Risanje je način življenja, ki te prevzame, pravi Nejka Selišnik. FOTOGRAFIJE: OSEBNI ARHIV
Njeno otroštvo je zaznamoval dedek Jernej, ki je znal očarati s svojim pripovedovanjem. »Nekoč nas je vzel v gozd. Podili smo se sem in tja, on pa nas je nekajkrat ustavil in vprašal, ali smo kaj slišali. V strahu, da bomo srečali razbojnika, potepuha ali gozdnega moža, si skoraj nismo upali naprej. Šele doma smo ga vprašali, kaj je slišal v gozdu.« V smehu jim je odgovoril: »Petje pomladanskih ptičkov, vi pa ste mislili samo na slabe stvari in ptičkov niste mogli slišati! Pa saj je vedno tako, tisto, kar misliš, tisto čutiš in doživljaš!«
Niso verjeli, da je risala sama
Nadarjenost za risanje je pri Nejki privrela na dan že v osnovni šoli. Ko so videli njene risbe, niso verjeli, da jih je narisala. V petem razredu ji je učitelj raztrgal risalni list, kamor so risali domače živali. Doma so namreč imeli zajčke in zato je njihovo obliko zelo dobro poznala. A učitelju je bila njena risba predobra in jo je obtožil prerisovanja. »Moji starši so naredili sceno, meni pa je bilo to le potrdilo, da sem res dobra v risanju. V tem času sem prejela nekaj nagrad, ki so me motivirale. Neka posebna strast in volja do dela se skrivata v naših genih, da ne odnehamo, dokler ne dosežemo cilja!«Risba govori sama zase
Rada ima nežno in mehko risbo v mešani tehniki, prepojeno v toplih odtenkih, s katero pogosto ilustrira zgodbe za otroke. »Tudi če otrok še ne zna brati, mu mora ilustracija sama pripovedovati zgodbo.« Zbira stare legende in zgodbe, posluša ljudi in njihova doživetja. V zadnjem času jo privlači pisanje za otroke. Kratki in jedrnati stavki z jasnim sporočilom.
Rada ima nežno in mehko risbo v mešani tehniki, prepojeno v toplih odtenkih, s katero pogosto ilustrira zgodbe za otroke. »Tudi če otrok še ne zna brati, mu mora ilustracija sama pripovedovati zgodbo.« Zbira stare legende in zgodbe, posluša ljudi in njihova doživetja. V zadnjem času jo privlači pisanje za otroke. Kratki in jedrnati stavki z jasnim sporočilom.
Barvice in bel papir so bili za Nejko pravo razkošje. Nekoč je napisala pismo Mikiju Mustru. Pripravila je svoje risbe in kadar koli ga je pot zanesla v vikend, se je oglasil in ji dajal nasvete. Starši ji niso dovolili na oblikovalsko šolo, ker so pri Križankah videli tistih nekaj izgubljenih hipijev s pivom v roki. Med 600 prijavljenimi so jih izbrali 50, med njimi tudi Nejko, a staršev to ni prepričalo. Srednja strojna šola je bila potem zanjo bolj kazen.
Črni Jurij bo nastopal v knjigi o razbojnikih.
»V risanju sem našla svet po moji meri. Risanje je način življenja, ki te prevzame. Stik človeka z naravo, pa druženje, prizori razigranih otrok, pravljice, vse to me je potegnilo v tok ilustracije,« pove, zakaj se poklicno ukvarja z ilustracijami.
Njen opus ilustracij je bogat, pred kratkim je izdala knjigo o Erazmu Predjamskem, ki se ji zdi izjemna in enkratna zgodba. Na knjižnih policah je vedno več tuje literature, imamo pa lepe legende, a se do lastne zgodovine obnašamo zelo nerazumno, kot bi se je sramovali, sklene Nejka Selišnik.
