Goba, ki je kriva za več kot 90 odstotkov smrtnih primerov pri zastrupitvah
Zelena mušnica (Amanita phalloides) je ena najbolj razširjenih gob po Evropi. Opisovali so jo že leta 1727, nato Fries leta 1821, 1833. pa ji je današnje ime pripisal Johann Heinrich Friedrich Link. V angleško govorečih deželah jo imenujejo deathcap, smrtonosna kapica, saj je kriva za več kot 90 odstotkov smrtnih primerov pri zastrupitvah z gobami.
Klobuk je sprva kroglasta kepa, ovita v belo lupino oziroma velum, ki pri rasti gobe poči. Najprej je polkrožen, nato pa se zravna in velikokrat malce priviha. Premer klobuka je od 5 do 15 cm, je olivno zelenkast ali zelenkasto rumenkast z vraščenimi radialnimi temnimi vlakni in popolnoma gladek. V nekaterih primerih je lahko tudi popolnoma bel. Lističi so beli, gosti, široki in niso prirasli na bet. S starostjo postajajo smetanaste barve.
Bet je od 7 do 15 cm visok in do največ 2 cm debel. Je raven, bel, pod lističi nekoliko tanjši, v dnišču pa se nekoliko odebeli v gomolj, ki ga obdaja bela lupina (velum). Na betu je bel, marogast in viseč obroček. Star bet postane votel. Meso je belo, vlaknasto, ima sladkoben vonj in menda prijeten okus po orehih ali mandljih, vendar gobe nikakor ne smemo okušati! Trosni prah je bel, saj so trosi beli. Raste posamično ali skupinsko od julija do oktobra v listnatih gozdovih, najraje pod hrasti in kostanji. Goba je smrtno strupena, za smrt ali zelo hudo zastrupitev zadostuje že srednje velik klobuček.
Slastna golobica
Nabiralci jo kaj hitro zamenjajo z eno od zelenkastih ali rjavkastih golobic, na primer z rjavozeleno golobico (Russula heterophylla). Leta 1801 jo je opazil in opisal južnoafriški mikolog Christian Hendrik Persoon kot Agaricus lividus. Švedski mikolog in botanik Elias Magnus Fries jo je leta 1838 uvrstil v rod Russula z epitetom heterophylla. Kljub številnim spremembam, ki jih je v minulih letih naredilo več mikologov, je trenutno ime priznano in v uporabi. Klobuk je premera od 5 do 11 centimetrov, mlad je izbočen, kasneje se v sredini udre. Je gladek, zelenkast ali rjavozelen, star na obrobju rahlo nažlebkan in svetlejši. Kožica se lahko lupi po celem obrobju.
Lističi so mladi beli, nato postanejo rahlo smetanasti. So gosti, pri betu viličasto razcepljeni in pripeti na bet, pri starih gobah potekajo nekoliko po betu navzdol. Bet je od 4 do 6 cm visok in do 2 cm debel. Je bel, valjast, poln in raven, proti dnišču nekoliko zašiljen, gladek ali rahlo gubast. Star postane rjavo lisast. Meso je belo, trdo in lomljivo, prijetnega vonja in okusa. Goba je užitna, vsestransko uporabna za vse vrste jedi. Zelo dobra je na hitro popečena. Lahko jo zamrzujemo in tudi vlagamo v kis.
Raste od začetka poletja do pozne jeseni skupinsko pod listavci in iglavci, tudi na robu gozda v travi. Je zelo pogosta goba in tudi pogosta zamenjava z drugimi zelenkastimi ali rjavkastimi gobami, predvsem z že opisano smrtno strupeno zeleno mušnico.
Vedeti moramo, da golobice nimajo nobenega veluma, obročka in lupine, ne smemo pa pozabiti, da pri starih mušnicah zastiralce odpade, in če prezremo lupino, ki je včasih zakopana globoko v zemlji, je zamenjava možna, saj je tudi zelena mušnica milega okusa. Po okusu lahko užitnost določamo samo pri mlečnicah in golobicah. Vendar pa moramo najprej poznati oba roda, da lahko pravilno določimo vrsto in užitnost.
Opozorilo ne bo odveč: nabirajte le vam zelo dobro znane gobe, saj je trenutno rast strupenih mušnic kar dobra in je veliko možnosti za zamenjavo z užitnimi golobicami!
